Ko smo leta 1981 s kolegoma Marino Gržinić in Dušanom Mandičem iz ljubljanskega Škuca prvič obiskali hrvaškega umetnika Mladena Stilinovića, so nas njegova dela, razpostavljena po družinski hiši, naravnost osupnila ter spodbudila dolg pogovor in intenzivno sodelovanje. Povezala sta nas iskanje drugačnih načinov umetniškega delovanja in predstavljanja ter premislek o umetnostnem sistemu in položaju umetnika.
Takrat je bila zagrebška umetniška scena zelo aktivna in kritična, umetniki so se bojevali za boljše produkcijske pogoje, se povezali v RZU – Radno zajednico umjetnika ter v svojem prostoru, imenovanem Podrum, prirejali razstave in dogodke. Še isto leto smo s serijo razstav v Galeriji Škuc predstavili njihova dela, vrstili so se performansi in pogovori. Potem smo z njimi in z vsakim posebej še veliko sodelovali in se družili. Zlasti z Mladenom Stilinovićem in Branko Stipančić, kustosinjo in kritičarko, Mladenovo dolgoletno življenjsko sopotnico in interpretinjo njegovih del. Stipa in Stile sta bila vse od leta 1969 nerazdružljiv par. Skupaj sta razmišljala, delala in potovala. Leta 2013 sta ob veliki pregledni Stilinovićevi razstavi v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti z naslovom Nič naredila obsežen katalog, v katerem najdemo vse, od najzgodnejših del in umetniških sodelovanj do najnovejših projektov in kritičnih interpretacij.
Stilinović je skupaj s kolegi ustanovil vrsto umetniških skupin in združenj, med drugimi Grupo šestorice avtora, v okviru katere so med letoma 1975 in 1979 Željko Jerman, Vlado Martek, Boris Demur, Mladen in Sven Stilinović ter Fedor Vučemilović izvedli številne razstave akcije na zagrebških trgih in ulicah ter izdajali umetniški časopis Maj '75 z ročno izdelanimi avtorskimi stranmi. Potem je dolgo vodil Galerijo PM (Prošireni mediji), kjer je bila leta 1983 tudi ena zgodnejših razstav skupine Laibach, ki pa so jo že po treh dneh zaprli zaradi podobe svastike na kavni skodelici. Veliko je razstavljal po jugoslovanskih prizoriščih, samostojne razstave je imel zlasti v Zagrebu in Beogradu, leta 1984 tudi v ljubljanski Galeriji Škuc; kmalu se je začela tudi njegova mednarodna kariera.
Nova umetniška praksa
Mladen Stilinović je gotovo eden najznačilnejših protagonistov tako imenovane nove umetniške prakse in pomemben sooblikovalec sodobne umetnosti. Razstavljal je po vsem svetu in njegova dela so v zbirkah pomembnih muzejev in galerij, v newyorškem MOMA, pariškem Centru Georgesa Pompidouja in tudi v ljubljanski Moderni galeriji, sodeloval je na prestižnih razstavah, kot so kasselska Documenta pa istanbulski, sydneyjski in beneški bienale. Veliko je sodeloval s slovenskimi galerijami in umetniki, zlasti s skupino Irwin, in postal temeljna točka projekta Retroavantgarda. Njegova dela so ideološko nepopustljiva, po uporabi materialov in tehnik revna ter neobstojna. Zaznamujejo jih raziskovanje znakov, simbolov in kolektivnih ritualov s postopki avantgardne umetnosti, politični in vsakdanji govor ter poetična govorica. Kot taka so korenito spremenila status, strukturo in izraz umetniške prakse. Stilinovićeve razstave so bile pravzaprav instalacije s kolaži, najdenimi objekti in slikami, svojo umetniško prakso pa je razširil tudi na filme, akcije, performanse in knjige umetnika. Polemiziral je s Freudom, lenaril v postelji, dajal svojo umetnost v javno razpravo, svoje bivališče pa spremenil v celostno umetnino. Napisal je Hvalnico lenobi, umetnost je nagovarjal z draga umetnost in cele slovarje popisal z eno samo besedo: bolečina.
Eksistencialna nota
V njegovem delu je bila zmerom navzoča eksistencialna nota z aluzijami na smrt, ki jo vsi poskušamo zamolčati. Morda je na neki način njegov opus ena sama velika razstava, imenovana Eksploatacija mrtvih – eksploatacija vere, ideologije in umetnosti: eksploatacija mrtvih znakov, kot sta križ in zvezda na eni strani, in mrtvih umetniških poetik, kot sta suprematizem in socialistični realizem na drugi. Pa še veliko več. Osebna interpretacija teh znakov in poetik. Subverzivnost. Ponavljanje in variiranje. Dodajanje in odvzemanje. Razmerje med besedo in stvarjo. Vrsta osrednjih tem: smrt, denar, ideologija, delo, hrana, bolečina in umetnost, okoli katerih se je gibala njegova kompleksna izjava. Tri osnovne barve: rdeča kot simbol državne ideologije in telesa, črna kot smrt in žalovanje ter rožnata kot osladna barva diskretnega šarma buržoazije. Tem barvam je pozneje dodal belo kot barvo tišine in bolečine, praznine in odsotnosti, revščine in absurda.
Humor in ironija
Kombiniral je slike, objekte, fotografije in tekste, ki so se medsebojno spodbijali, ironizirali in zavajali. Razporeditev podob je pogosto spominjala na sveto monumentalnost ikonostasa, hkrati pa je vpeljala profanost vsakdanjega življenja. Njegova dela, polna citatov in parafraz, so svojevrstno uprizarjanje dialektike stvarnosti, neprestani preskoki iz govorice umetnosti v družbeni kontekst in nazaj, izmenjevanje izpraznjenosti pomena in izgube smisla s humorjem in ironijo. Pa tudi z uporom (»Pogoji za mojo umetnost niso v mojih rokah, ampak na srečo tudi ne v vaših.«) Hkrati pa nas je umetnik vztrajno spodbujal, da pozabimo na svoje znanje in odmislimo vnaprejšnje sodbe, da gledamo besedilo in beremo slike (»Kakor je denar papir, tako je tudi galerija soba.«).
Vsako Stilinićevo delo je bilo zmeraj izziv za raziskovalce in interprete, uganka za radovedneže in dvomljivce. Razstave so rezonirale s konsistentnostjo izjave, hkrati pa so bila posamična dela krhka, efemerna, estetska, zaresna, presenetljiva prav v svoji »takšnosti«. Skrb zase razume vsak drugače, prilagodimo si način, postopek, vsakdanji ritual. Mladen si je zagotovil razmere za umetniško snovanje, ki terja zbranost in čas. In bolečino. Vpeljal je koncept lenobe kot ključne za vsakršen razmislek in praktično udejanjanje. Ohranjal je krhkost umetnosti, prakticiral je šibkost podobe. Ni umetnosti brez posledic, je zapisal. In to je bila le ena od njegovih upodobljenih izjav. Pa jih je še in še, nešteto izpisanih in naslikanih, na blagu in papirju, v spominu vseh nas. Tudi tale: Slišim, da se govori o smrti umetnosti. Smrt umetnosti je smrt umetnika. Nekdo me hoče ubiti. Na pomoč.