Spomin je lep, ampak vedno gledam naprej, proti novim ciljem in novim oviram. Ne morem živeti od tega, da sem dobro sodil na EP, ker me čakajo prvenstvene tekme, kjer nikogar ne zanimajo moje tekme v Franciji. Vsak se bori za točke in dosežke, ki ga peljejo naprej, in to počnem tudi jaz.
Ste zadovoljni s sojenjem svoje ekipe?Zelo. Osemnajst sodniških ekip je bilo na EP, po skupinskem delu je bila vsem cilj še tretja tekma. Mi smo ga z novima dvema tekmama presegli. Smo ena od treh ekip, ki je bila na prvenstvu delegirana na štirih tekmah.
So vam šle na roko tudi okoliščine in ste imeli nekaj športne sreče, saj niste pokazali nobenega rdečega kartona in samo enkrat enajstmetrovko?Ne bi rekel. Če nastane situacija, da moraš izključiti enega, dva ali pa tri igralce, je pač tako. Vodenje tekme seveda pripomore, da ostane v pravih okvirih, in to nam je šlo dobro od rok. Smo pa imeli zanimive tekme, odprte, prijetne za oko, brez preveč taktiziranja. Eno gre z drugim...
Bi morda kakšno ocenili za težjo?To je nehvaležno vprašanje, ker je na EP vsaka tekma pomembna. Nobene napake si ne smeš privoščiti, ko gre na izpadanje, glede na sistem letošnjega prvenstva so bile enako pomembne tudi tekme v skupini. Težko bi rekel, da je bila prva tekma lažja kot tista na izločanje. Treba je biti zbran in se uspešno soočiti s pritiskom. Verjamem, da mi gre to dobro od rok.
Uspeh sodnikov se meri tudi v zaslužkih: tekma v skupinskem delu prinaša 11.000 evrov, nato se znesek proti finalu viša. So podatki pravilni?Nobenih skrivnosti ni. O tej temi je bilo v zadnjem mesecu veliko napisanega in če bi še kaj dodal, bi samo ponavljal znana dejstva.
Nam lahko zaupate kakšno zanimivost iz zakulisnega dogajanja? Kako poteka delegiranje na tekme?Na prejšnjem EP smo za delegiranje izvedeli dva ali tri dni prej na skupnem sestanku, tokrat pa so nas obveščali prek aplikacije whatsapp.
Kakšni so odnosi med sodniki: ste tekmeci, kolegi ali prijatelji?Predvsem kolegi. Tekmeci nismo, ker na igrišču vsak sam odloča o sebi. Smo tudi prijatelji, saj je prvenstvo lepa priložnost, da se bolje spoznamo. Med letom se namreč vidimo le dvakrat na tridnevnih seminarjih, kjer ni veliko časa za druženje.
Kaj počnete sodniki na dan tekme? Igralci, ki čakajo na večerni dvoboj, pravijo, da so to najdaljše ure.Običajno se dobro naspimo, po zajtrku sledi ogled posnetkov, ko v dobrih dveh urah opravimo še zadnjo pripravo na tekmo. Posnetke si že prej ogledamo tudi sami, še posebno tiste segmente, ki vsakega posameznika najbolj zanimajo. Na dan tekme gremo še skupaj skozi najpomembnejše podrobnosti: taktika moštva, kdo izstopa, zakaj izstopa, na koga gredo po navadi podaje ob prekinitvah, kdo nasprotnika pretirano vleče za dres, kdo igra z ogromno kontakti. Pomembno je torej, da se pripravimo na vse, kar bi nam lahko pomagalo. Seveda ne moremo kakšnega igralca že pred tekmo obsoditi, da bo ponovno počel enake stvari. Kaznujemo takrat, ko je to potrebno.
Veliko kamer je morda celo dodatno breme za sodnike, saj razgalijo vsako odločitev.Petintrideset kamer vidi več kot šest sodniških oči. Včasih se najde posnetek, ki pokaže kaj, česar moje oči niso mogle zaznati, in gledalci sprejmejo za pravilno to, kar je pokazala kamera.
Kot glavni sodnik odgovarjate tudi za morebitne napake pomočnikov?Seveda, glavni sodnik je vodja ekipe in tekme. Če naredi napako moj pomočnik, je to tudi moja napaka. Odgovarjam za dobro in slabo v svoji ekipi, in to primerjam z delom vratarja: če prejme zadetek, ga prejme vsa ekipa, ne samo on.
Tako kot imamo različne sloge igranja, so mnogi prepričani, da je tudi več slogov sojenja: torej angleški, mediteranski, balkanski...Da, ampak to velja za domače lige. Pod okriljem tekem Uefa moramo biti vsi na isti ravni. Res pa je, da sojenje v angleški ligi ne more biti enako, kot je v turški ligi. Igralci so tudi značajsko zelo različni, temperament je na jugu živahnejši, več je posredovanj, medtem ko na severu igralci stremijo k temu, da je manj sodniških posegov v igro.
Se igralcem radi približate tako, da jih ogovorite v njihovem jeziku, če ga poznate?Poskušam se prilagajati, če pa vidim, da kdo tega ne sprejema, nadaljujem v slovenščini. Potrudim se, da je vedno tako, da jaz vodim tekmo, nogometaši pa igrajo.
Kaj pa na mednarodnem prizorišču?Govorim italijansko in angleško ter se prilagajam. Ko pa se igralci delajo Francoze, se naredim tudi jaz...
Kako daleč pustite igralce, ki ugovarjajo, upoštevate tudi pomembnost tekme oziroma določeno situacijo na igrišču?Vse je pomembno. V danem trenutku je treba ugotoviti, kaj je spontan in kaj premišljen odziv, ki ti lahko zbije avtoriteto. Če se kdo odzove v afektu, je treba potegniti mejo, do katere lahko gre.
Ali si zvezdniki vseeno lahko dovolijo malce več?Sam nikomur ne dovolim, da bi mi »skakal po glavi«, da bi izstopal. Kar pa zadeva njihovo nogometno znanje, je dovoljeno vse.
Torej če pride k vam Ronaldo in vas na kaj opomni, je vaš odziv enak kot takrat, ko pristopi rezervist iz nižje rangirane ekipe?Če je to na spoštljiv način, če pove, da ga nekdo stalno tolče po tetivi, je to normalno. Ne dovolim pa, da bi kdo usmerjal moje delo.
Sodniki ste pravzaprav tudi neke vrste zvezdniki, saj ste tudi vi znan obraz na milijonih TV-sprejemnikov.Zvezdniki zagotovo nismo, morda bi to lahko rekli edino za Pierluigija Collino, ki je zaznamoval svoj čas in je še danes zelo znana osebnost.
Včasih je veljalo, da se nogometaši nekako bojijo Colline, se danes v Sloveniji bojijo Skomine?Ah, kje pa. Tudi Colline se niso bali, šlo je za spoštovanje.
Kaj pa javno komentiranje sodniških odločitev? V Sloveniji še čakamo na prvega sodnika, ki bo stopil pred kamero.Že vrsto let je komentiranje dovoljeno, ampak do nedavnega so bile tekme posnete samo z eno kamero, tako da je bilo težko po ogledu posnetka potrditi ali ovreči kakšno odločitev. Hitro bi zapadli v različne interpretacije. Če so posnetki kakovostni, pojasnilo odločitve ni težava.
In če se potrdi napaka, kaj potem, opravičilo?Absolutno. Že na tekmi, če ugotovim, da sem kaj narobe presodil, igralcu rečem: oprosti, nisem videl. Največkrat to brez težav sprejmejo. Seveda pa se ne moreš opravičiti, če te zadene žoga in gre v gol. Kaj bi rekel: oprosti, ker sem dal gol... (Smeh.)
