Robert Škrjanec, vodja izmene na reševalni postaji Ljubljana: Nikjer se ne pozna, ali delaš dobro ali slabo

Svojega ne. Če bi o tem razmišljal, potem posla ne bi mogel več opravljati.

Neko spoštovanje do smrti seveda obstaja. Toda gre za naravno zadevo, ki čaka vsakogar izmed nas. Pretiranega strahu pred svojo smrtjo zato nimam.

Ta je bolj prisoten. Prometna nesreča ima na življenje posameznika in njegove družine velik vpliv. Je pa tudi res, da z leti postaneš bolj razsoden in posledično zadržan. Spomnim se svojih prvih voženj, ko sem na polno pritiskal stopalko za plin. Ko je moje življenje pridobivalo smisel in ni potekalo zgolj iz dneva v dan, sem na vožnjo in posledično možnost prometne nesreče začel gledati drugače.

Sam ne, se pa s tem občasno srečujejo nekateri moji sodelavci, predvsem mlajši. Potrebno je vedeti, da gre za delo, za katerega velja, da si ga moraš želeti opravljati in vzeti v zakup vse slabe plati in neprijetne trenutke. Sam pri sebi moraš z vsako težko intervencijo nemudoma razčistiti. Le tako lahko po končani službi brez bremena zapustiš reševalno postajo in se predaš drugim vsebinam, ki izpolnjujejo tvoje življenje.

Nikakršnega. S tem sem razčistil v celoti. Seveda se skorajda vsakodnevno srečujem z ljudmi, ki jim ni več pomoči, toda tega si ne smem jemati k srcu. Bistveno je zavedanje, da sem kot posameznik storil vse, kar je bilo v moji moči. V usodo drugih, po eni strani žal, po drugi pa k sreči, ne moremo posegati.

Danes lahko storimo veliko. Vsekakor so najpomembnejše osnovne stvari, ki niso vezane zgolj na reševalno službo. Gre za prvo pomoč in temeljne postopke oživljanja, ki bi jih moral obvladati in dati vsakdo, a se to žal dogaja poredkoma. Ljudje praviloma težje pristopijo k poškodovancu, ki je močno okrvavljen ali težko poškodovan, se pa stanje izboljšuje pri nenadnih nezavestih, vse več oseb je pripravljenih dati prvo pomoč oziroma izvajati postopke oživljanja.

Obstajajo vozniki, ki ne vedo, kaj narediti in spet drugi, ki ravnajo panično, nekaj pa je tudi takšnih, ki vedo, kako se pravilno odzvati, a tega ne storijo. Na to problematiko je potrebno gledati dvostransko. Ali se bo udeleženec v cestnem prometu umaknil vozilu na nujni vožnji, je namreč v veliki meri odvisno od samega voznika reševalnega vozila, kako bo drugega voznika, ki se mu približuje, pripravil na to, da mu bo ta omogočil nemoten prehod. Druge udeležence v prometu je potrebno opozoriti dovolj zgodaj in z jasnim znakom, zgolj sirena v zadnjem trenutku seveda ni dovolj. Večina voznikov bo vozilu na nujni vožnji omogočila prosto pot. Sam včasih opažam, da vozniki na nujni vožnji ne postopajo povsem na način, ki bi ostalim prometnim udeležencem omogočal hiter in pravilen umik.

To se mi zgodi poredkoma. Problem je dvoplasten. Ko pride do zastoja, se lahko striktno držiš pravil ali pa ubereš neko drugo pot, a pri tem prevzemaš odgovornost. Pogosto tehtamo, katero pot izbrati, tisto, ki manj ogroža, ali drugo, ki je hitrejša. Ravnati moramo premišljeno. Ko pa pride do neprehodnega zastoja, ni druge poti, kot počakati in šele ko se vozila razmaknejo, nadaljevati pot.

Enkrat se mi je to zgodilo, a brez resnejših posledic.

Odzivni čas je odvisen od vzpostavljenega sistema nujne medicinske pomoči. Nanaša se na čas, ki preteče od vstopa klica v sistem, do trenutka, ko mobilna enota začne izvajati intervencijo. Za obravnavo klica imamo na voljo največ eno minuto, še eno minuto pa za aktivacijo mobilne enote. Kdaj se vrnemo nazaj, je odvisno od nesreče, včasih traja tudi uro ali več. Pri prometnih nesrečah s hujšimi poškodbami naj bi bil pacient najkasneje v eni uri v operacijski sobi.

Imam občutek, da je prometnih nesreč veliko manj kot pred 20 leti. Tedaj skorajda ni bilo dneva brez hujše prometne nesreče. Danes so boljše tako ceste kot tudi vozila, ki imajo vgrajene veliko pasivne in aktivne varnosti, kar se pozna. Praviloma je zato tako, da tisti, ki so poškodovani, so poškodovani težje.

Formalno to opredeljuje pravilnik o službi nujne medicinske pomoči. V reševalnem vozilu naj bi se nahajala diplomirani zdravstvenik in voznik, ki pa je prav tako zdravstveni kader z najmanj srednješolsko izobrazbo. Kadar je zadeva kompleksnejša, je v vozilu tudi zdravnik. Da bi imeli zgolj voznika kot takega, tega že dolgo ni več. Oba reševalca si pač delo razdelita. Če gre za utečeno ekipo, seveda ni težav, sicer pa tisti, ki ima višjo izobrazbo ali več izkušenj, vodi obravnavo.

Seveda niso poceni. Cena je odvisna od namena reševalnega vozila. Za v slovenskem prostoru najpogosteje uporabljeno vozilo tipa B je potrebno odšteti med 120.000 in 155.000 evrov, za osnovno medicinsko tehnično opremo pa še dodatnih 45.000 evrov. Razmeroma visoka cena je verjetno odraz tudi omejenega števila ponudnikov in razpršene nabave.

Vozila s stojno višino so predvsem ergonomsko boljša, saj dajejo več prostora za delo in shranjevanje. Razlika je predvsem med klasičnim furgonom, izdelanim serijsko v tovarni in vozilom modularne izvedbe, kjer lahko pridobimo višino in širino ter se da prostor bolje izkoristiti.

Odgovora ne poznam, nisem pa še zasledil, da bi koga med vožnjo operirali, saj to s strokovnega in varnostnega vidika ne bi bilo mogoče. Najbolj dovršena v tem pogledu so vozila za intenzivne prevoze pacientov, vendar jih v zdravstvenem sistemu nimamo, kot tudi nimamo namenskih vozil za prevoze novorojenčkov z inkubatorji.

(smeh) Če vam povem po pravici, se boste smejali. Godi mi, da lahko pomagam ljudem. Sem tudi del kolektiva, ki ima določeno svobodo. Ustreza pa mi tudi delovni čas.

Kje pa, delamo tudi po 12 ur. A s tem je tako: če nekomu veliko pomenijo proste sobote in nedelje, pač ne bo reševalec. To sem že zdavnaj vzel v zakup. A sem za to dostikrat prost med tednom, kar mi odgovarja, in tedaj počnem stvari, ki jih za konec tedna ne morem.

Kakšne velike možnosti ni. Imamo različne termine prihodov in odhodov, a so definirani vnaprej, kdo ji zaseda. Urgentna služba ima običajno 12-urni delovni čas, začenjamo pa zjutraj bodisi ob 7., 8. ali 9. uri. To je edina razlika.

Nagrajen? Ne spomnim se, kdaj sem bi nazadnje. Smo pač del nekega sistema, ki deluje, kot deluje. Največ mi pomeni pohvala pacienta, dobro razumevanje s sodelavci in lasten občutek, da si neko delo opravil dobro. Opažam, da je v zadnjem času več pohval kot nekoč, predvsem v pisni obliki, saj svojci pogosto izražajo zadovoljstvo ob oskrbi pacientov. Sistem žal ne omogoča napredovanja, sam sem tako že osem let v istem plačnem razredu. Ni bistvene razlike, ali delaš dobro ali slabo. Žal.

Da se ne bi odzvali, se ne zgodi, lahko pa pride do tega, da se odzovemo z zakasnitvijo, vendar je to bolj izjema kot pravilo. Stoodstotne odzivnosti brez zakasnitve ne zagotavlja noben sistem na svetu. Veliko je odvisno od tega, kako je zasnovana mreža službe nujne medicinske pomoči. Zato se vse bolj poudarja pomoč prvih prisotnih, da je krog ljudi, ki so usposobljeni za prvo pomoč, čim večji. Da ljudje znajo sprostiti dihalno pot, izvajati masažo srca, zaustaviti krvavitev in druge, za ohranitev življenja ključne postopke.

Gotovo bi bilo drugače, vendar verjamem v sistem in v ljudi. Tudi znancem, ki se obračajo name, da bi jim pomagal pri obravnavi, vedno pravim, da bodo hitreje in lažje tegobe uredili po sistemu, ki ni slab, kot po meni.

Zame je lepa smrt tista, ko greš zvečer dobre volje k počitku, nato pa se zjutraj več ne zbudiš. V tem primeru je lahko lepa. Kar pa je povezano z bolečino ali trpljenjem, sploh dolgotrajnim, pa smrt ne more biti lepa.