O vsebini razprave so me seznanili nekateri prijatelji, predvsem tisti, ki so bili razporejeni v poveljstva in enote TO in so aktivno sodelovali v pripravah na osamosvojitveno vojno in v njej. Nekateri, predvsem iz občine Lendava, so izrazili razočaranje, da pripadnik TO iz ene od enot lendavske občine in danes poslanec ni stopil v njihov bran, saj je bila občina Lendava ena od 16 občin, ki orožja ni oddala. Izpustil pa bom izraze zgražanja nad ravnjo razprav poslancev, kajti to je sestavni del slovenske politične kulture in se odraža tudi na lestvici ugleda DZ, ki ga to telo uživa v slovenski javnosti.
Glede na to, da predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (ZVSO) na vsaki seji odbora, na katero je vabljen, maha s knjigami in časopisnimi članki, bom tudi sam uporabil nekaj podatkov iz knjig, pri izdaji katerih je sodelovala tudi Slovenska vojska na posreden ali neposreden način (to bi moralo povečati verodostojnost navedb v njih in priporočam v branje tudi načelniku GŠ SV). V knjigi Vojaška obramba Slovenije 1990–1991 je avtor prispevka na strani 79 navedel, da je TO hranila 10 odstotkov orožja ob sedežih ŠTO zunaj dosega JLA, 68 odstotkov v kompleksih pod nadzorom JLA in 21 odstotkov pri OZD in DPS in 1 odstotek pri milici. Torej je pod nadzorom TO bilo 32 odstotkov vsega orožja, medtem ko je bilo 68 odstotkov pod nadzorom JLA in TO ni imela na oddajo ali ne oddajo nobenega vpliva.
V knjigi Vloga Teritorialne obrambe Gorenjske v procesu osamosvajanja RS 1990–1991, izdani junija 2016, v enem od prispevkov (str. 323–329) avtor piše tudi o opremljenosti TO in MNZ. Navaja natančno število orožja in streliva, kar je ostalo v rokah pripadnikov TO Gorenjske – 2777 kratkocevnega orožja in 123 minometov in ročnih metalcev ter 380.000 kosov streliva.
V knjigi Vloga Teritorialne obrambe Dolenjske v procesu osamosvajanja Slovenije na vojaškem področju I–II avtor v obsežnem prispevku (str. 592–706) piše o »Vlogi 30. razvojne skupine in 3. zaščitnega bataljona (odreda) v pripravah na vojno ter sami vojni« (kasnejša brigada MORIS). Zelo jasno je zapisano predvsem, kdo je bil kdo v navedeni enoti in kakšna je bila njena vloga v pripravah in sami osamosvojitveni vojni.
O navedbah v knjigi Mateja Šurca Prevarana Slovenija – Domoljubje, zapisano z ničlami pa prihodnjič.
Za zaključek: 16 ŠTO orožja ni oddalo, kar pomeni, da je TO zadržala čez 22.000 kosov različnega orožja. V prihodnje ne bom uporabljal izraza »razorožitev« in »razorožen«, ker je očitno za nekatere preveč nerazumljiv. Dejstvo je torej, da odvzem orožja TO ni uspel, kot je načrtovala JLA, zahvaljujoč pogumu in odločnosti poveljnikov ter starešin TO kakor tudi predsednikom in funkcionarjem takratnih občin. Za njih se na omenjeni seji ni našla beseda zahvale! Je pa uspela popolna razorožitev pripadnikov JLA, za kar gre zahvala pripadnikom TO in slovenske milice. Namesto da smo na to ponosni, posredno pripisujemo odvzem orožja kot uspeh JLA. Kdo je tu nor, gospod Hojs?
Nihče iz vrst vojnih veteranov '91, najmanj pa jaz, ne zanika prispevka brigadirja Krkoviča pri oblikovanju NZ. Tudi moja prisotnost na sprejemu obeh ministric je bila namenjena priznanju zaslug vsem članom MSNZ in predvsem počastitvi 17. maja, ki je dan veteranov. Mogoče bi bilo prav, da se pred razpravo pozanimate o nekaterih praznikih, ki so za veterane pomembni.
Naj zaključim z večkrat izraženo mislijo – prenehajte s poveličevanjem osamosvojitvenih dogodkov in lepot osamosvojitve, kajti slovenski narod vas je že sit. Potrudimo se in naj vsak po svojih močeh prispeva mirnemu življenju in blagostanju slovenskega naroda, kajti zato smo šli v obrambo Slovenije leta 1991! Tisti posamezniki, ki pa tega ne zmorejo, pa naj se končno umaknejo iz političnega življenja in naj s svojimi travmami ne obremenjujejo slovenskega naroda.
Ladislav Lipičpredsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS)
