Kardoš je iz njih ustvaril psihološko razveseljive karikature, ki pričajo o patologiji vaškega okolja in časa, v katerem živijo, in čeprav gre za odmik od utripa urbanega, bi bilo prepotentno misliti, da so mehanizmi življenja v mestu bistveno manj perverzni. Rustikalnost, ki mestoma veje iz opisov okolice in oznake literarnih oseb, avtor subtilno izkoristi za ustvarjanje grotesknega vzdušja, ki ironično obeta, da se bo zdaj zdaj prevesilo v gasilsko veselico uničujočih razsežnosti. Tudi glavni junak Adam je namreč dobrodošla študija primera slovenskega literarnega junaka, pri čemer je še najmanj pretresljivo, da je možak od ženine smrti, ki se je zgodila pred kakim desetletjem, nekoliko nor. V sključenem, nekdaj obetajočem glasbeniku, ki je službo učitelja dobil samo, ker je Selan znancu dolgoval uslugo, sta obenem skriti tako neutolažljiva žalost zaradi davne izgube kot otroška naivnost, ko denimo ne razume, zakaj bi moral v primeru inšpekcijskega nadzora lagati o številu otrok v šoli, ki bi jo brez ravnateljeve lopovske iznajdljivosti zagotovo zaprli. Sploh se zdi, da je Adamu za sedanjost malo mar, v mislih se pol blodnjavo še vedno vrača v preteklost in išče stik s preminulo ljubeznijo, ob tem pa dobiva njegov značaj tudi vse bolj demonske razsežnosti. A ni zgolj Adam tisti, ki lovi preteklost, tudi slednja preganja njega.
Kardoš uspe pripovedi o nesrečnem glasbeniku in Selanovem spokorjenem učiteljskem zboru, »ki bi avtonomijo prodal za pol centa, ugodje in denar sta jim več od vsega«, postopoma kompleksno, a nevsiljivo preplesti z deli Dostojevskega, ki upodabljajo protagoniste s sorodno voljo do moči. Ti imajo na presenečenje Kardoševih junakov celo imena, ki so po logiki anagrama presenetljivo podobna njihovim, in – nomen est omen – tudi literarno usodo, ki že spominja na življenjske zgodbe Kardoševih junakov. Obeti o srečni starosti in mirnem koncu so torej tudi v primeru najbolj prostodušnih Kardoševih likov pretirano optimistični.
V Vetru in odmevu, kjer se že preteklo in še prihajajoče pomenljivo zlagata, ni torej noben motiv zgolj enoznačen, vsak literarni namig doda romaneskni pripovedi nov odtenek sladke temnine, dokler se v zadnjih straneh romana obupno veseljačenje (ali pač veseljačenje iz obupa) ne sprevrže v do absurda pripeljano nasilje. Slednjega je mogoče zaradi menjav pripovednih perspektiv in avtorjevih učinkovitih jezikovnih in slogovnih izbir ves čas pretanjeno slutiti, čeravno se bralec v tako domišljenem romanu le stežka upira zapeljevanju navidezne lahkotnosti pisave, s katero Kardoš potrjuje svoje mojstrstvo v poznavanju človeške narave.
