Danijela Grgić se je rodila v Splitu, v Ljubljani je študirala na fakulteti za arhitekturo, vendar jo je polje vizualnih komunikacij povsem prevzelo, potegnilo vase in postavilo na samostojno ustvarjalno pot. Ustanovila je svoj oblikovalski studio za grafično oblikovanje in sodelovala pri različnih projektih, med drugim pri Festivalu Borštnikovo srečanje in v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, kjer je poskrbela za prenovo vizualne podobe gledališča. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, o njem je dramaturginja Eva Kraševec med drugim zapisala: »Dobro oblikovanje nosi pečat osebnosti, karizme individualnosti in poleg estetike prinaša tudi modus vivendi.«
S SNG Dramo Ljubljana že dobri dve desetletji
Že več kot dve desetletji oblikuje grafično podobo za Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana. Variacija formata in barv poudarja igrivost in prožnost prepoznavne in večplastne grafične podobe osrednjega narodnega gledališča. Dopolnjujejo jo skrbno izbrani elementi posameznih tiskovin, plakatov, gledaliških listov, vabil in letakov, ki nagovarjajo gledalce in ljubitelje gledališča. Njene grafike so polne barv, oblik, strasti in zgodb. »S pristopom celovitega razmišljanja je prišla do stopnje prečiščene odličnosti,« je zapisala profesorica Barbara Predan, sicer pa opisovanje svojega pristopa k delu avtorica najraje prepusti govorici del. Na primer plakatu za predstavo Hamlet, ki ga je v sezoni 2012/13 v Drami režiral Eduard Miler. Večno dvomečega danskega princa je Grgićeva predstavila s portretom igralca Marka Mandića, ujetega v mišnico. Ideja, ki je nastala v dialogu z režiserjem in dramaturginjo, je bila logična sled razmišljanja o neodločnem, psihično ohromljenem in upočasnjenem dediču, ki živi v zaporu svojih lastnih mislih in blodenj ter se ne odloči za nujno maščevanje. Kljub temu sebe in mnoge druge popelje v tragedijo.
Grgićeva je oblikovala tudi vizualno podobo predstave Jugoslavija, moja dežela, uprizoritve iz leta 2015. Smisel in dejanski pomen naslovne fraze se prepoznavata v spominu na nedolžno turistično-patriotsko geslo iz druge polovice osemdesetih, na čas, ko je veljalo: »Slovenija, moja dežela«. Ta najosnovnejši motiv v lucidnem naslovu romana in dramatizacije je bil inspiracija za iskanje vizualne identitete, ki ni želela samo vzbuditi nostalgijo po naši nekdanji skupni državi, ampak predvsem opozoriti na izmuzljivo identiteto Jugoslavije, tiste fatamorgane skupnih spominov, na dobro in slabo v tedanjem času, kar je prikazala tudi uprizoritev.
Utopija je tema prihajajoče sezone SNG Drame Ljubljana. »So utopije sploh še mogoče?« se sprašuje Igor Samobor v uvodniku Programske knjižice 2016/17 in nadaljuje, da je gledališče oaza, v kateri je idealizem še vedno dovoljen, sanje pa so ustvarjalna nuja. To je tudi ideja vizualizacije plakata in oglaševalske akcije, ki v krogu, ki simbolizira večnost, obrne na glavo čudovite, sanjske hribe. Plakat je močno zaznamoval naše mesto in nam vsaj za kratek čas ponudil možnost zaznavanja izginjajoče lepote. V hektičnosti današnjega časa je kljub jasni sporočilnosti postal oaza.
