A je malo verjetno, da so imeli arbitri v lani prenovljeni sestavi brez inkriminiranega slovenskega ter samoumaknjenega hrvaškega predstavnika, ki sta ju nadomestila Norvežan in Šved, v mislih omenjeno nerodnost, ko so objavili, da se arbitraža nadaljuje. S tem je slovenska politika, vsaj tista, ki je trepetala pred drugačnim izidom, lahko zadovoljena, toda realnost odločitve sodnikov je drugje. Zelo spominja na anekdoto, ki so jo že v sedemdesetih letih na ljubljanski pravni fakulteti pripovedovali profesorji srednješolskim nadobudnežem, ki jih je mikal študij na njej. Šla je nekako takole: sin uspešnega odvetnika je v rekordnem roku končal študij prava, opravil državni pravni izpit in se lotil posla v očetovi pisarni. Po nekaj dneh je očetu nadobudno zabrusil, da o delu nima pojma, ter veselo sporočil, da je ducat njegovih desetletja nerešenih primerov uspešno končal. Oče ga je hitro postavil na realna tla: »Sine, ti nimaš pojma, jaz sem s temi primeri vsa ta leta preživljal družino in šolal tebe.«
Arbitraža, ki je od lanskega poletja bolj sama sebi namen kot pa zagotovilo za dokončno rešitev obmejnega spora med za žlico vode sprtima državama, se na (predvidevam) slovenske stroške zdaj lepo šola, saj bi uglednim mednarodnim pravnim strokovnjakom težko očitali, da tudi preživljajo. A analognosti z omenjeno anekdoto vendarle ni mogoče spregledati. Iz sporočila za javnost, ki je zagotovo bolj razumljivo, kot bodo vse kasnejše obrazložitve nadaljevanja postopka, ki rešitve ne more vsiliti, je razvidno, da je Slovenija kršila arbitražni sporazum in da je Hrvaška od njega odstopila. Ali je slovenska kršitev dovolj huda, da docela izniči neodvisnost in nepristranskost arbitraže, in ali je Hrvaška upravičena do izstopa iz nje, namreč že s tem dobiva sholastične razsežnosti, ki so na mestu zgolj zato, ker se stranki v sporu politično ne moreta dogovoriti za drugačno reševanje mejnega spora, pri čemer račun, kot že nekajkrat doslej, spet plačuje slovenski davkoplačevalec. Porabljeno leto dni za postavitev tega sholastičnega vprašanja, ki naj bi se nadaljevalo s preučitvijo že pred leti predloženih kartografskih in drugih dokumentov, ki sta jih predložili obe državi, in novimi (morebitnimi) posveti z njima pred končno odločitvijo, je že samo po sebi skregano z zdravo (ne pa tudi ravno) pametjo. Politično kratkovidno pa je, tako kot že nekajkrat doslej, vključno ob podpisu arbitražnega sporazuma novembra 2009, razglašati zmage slovenske (zunanje) politike. Nadaljevanje arbitraže je dejansko samo nadaljevanje politične agonije, v kateri je krivda sprtih držav resda nesorazmerno razdeljena. Namreč tako, da je Hrvaška, vsaj kar zadeva (morsko) mejo, zanjo večja, Slovenija pa po lastni krivdi za takšno stanje plačuje največji tudi gospodarski račun.
