Gradnja stavb, cest, izdelovanje stekla, pridobivanje zemlje, primerne za obdelovanje (denimo v Dubaju in Singapurju) … To so dela, ki jih ne moremo opraviti brez peska, ki je pomemben predvsem kot sestavina cementa in betona. Če bi iz vsega peska, ki ga človeštvo porabi v samo enem letu, zgradili zid, in bi ta meril 20 metrov v višino in širino, bi z njim obkrožili ekvator. Poraba pa se zaradi večanja števila prebivalstva in širjenja mest, predvsem v razvitem svetu, le povečuje.
Do zdaj ste morda že pomislili na ogromne puščave in se vprašali, kako je mogoče, da bi vsega tamkajšnjega peska lahko kdaj zmanjkalo. A puščavski pesek je zaradi svoje okrogle oblike, ki jo ustvari veter, za uporabo v gradbeništvu neprimeren, saj se težko sprime. Uporaben je bolj grob pesek, ki ga ustvarja vodna erozija. Ta pa je omejen vir, ki ga pridobivajo ob strugah rek, na obalah morja in področjih, kjer reke občasno poplavljajo.
Škoda za ekosisteme in korist za tolpe
Tam, kjer so kopenska najdišča peska že izčrpali, ga pridobivajo iz vodnih površin. To pa ima za okolje lahko katastrofalne posledice. V Indiji denimo pridobivanje peska iz rek moti delovanje ekosistemov, umira nešteto rib in ptic. V Indoneziji pa sta od leta 2005 zaradi izčrpavanja peska izginila skoraj dva ducata majhnih otokov.
Rastoči primanjkljaj te surovine s pridom izkoriščajo tolpe, ki pesek prodajajo na črnem trgu. Na to, da gre za resen problem kaže tudi to, da so v Indiji in Indoneziji nekaj aktivistov in uradnikov, ki so nastopili proti črnemu trgu s peskom, celo ubili.
Prepogosto se obnašamo, kot da je naš planet poln neomejenih zalog vode, nafte, dreves in navsezadnje tudi peska, ter mislimo, da se nam s tem, da gre za omejene vire, ni treba ukvarjati. A da se bomo začeli zavedati, da iz peska ne rastejo le peščeni gradovi, se bomo morali lekcije očitno naučiti po težji poti.
