Z odločitvijo Britancev, da izstopijo iz Evropske unije, se ne postavlja zgolj vprašanje dolgoročne prihodnosti in kohezivnosti Evropske unije, temveč se porajajo številna vprašanja o delovanju Unije do britanskega izstopa iz osemindvajseterice. A razen sklicanih nujnih zasedanj evropskega parlamenta prihodnji teden, ki bodo potekala sočasno z vrhom voditeljev EU, odgovorov na nepredstavljivi scenarij odhoda katere od članic EU iz integracije še ni. Tako ostaja nejasna vrsta vprašanj, ki zadevajo organiziranost in delovanje EU.
Protokol izstopa članice bodo pisali sproti
Velika Britanija mora zdaj uradno z diplomatsko noto Evropsko unijo obvestiti o svoji nameri, da izstopa iz Evropske unije. V lizbonski pogodbi, ki ureja delovanje EU, je za izstop države članice predviden le en kratek člen, ki opredeljuje, da bi morali v dveh letih (z možnostjo podaljšanja za eno leto) izpogajati prekinitev pogodbenih obveznosti Velike Britanije z EU in določiti nova razmerja. Ker v nobenih drugih aktih ni točno določenega postopka izstopa države članice iz integracije, bo po mnenju pravnih strokovnjakov, s katerimi smo se pogovarjali, predvsem vprašanje pogajanj in političnih odločitev, kakšen bo status Velike Britanije v EU do njenega formalnega izstopa. V skupni izjavi za javnost so sicer predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz, predsednik evropskega sveta Donald Tusk in predsedujoči EU, nizozemski premier Mark Rutte, zapisali, da do izstopa Velike Britanije iz EU veljajo vse pogodbene obveznosti tako Velike Britanije kot integracije.
»Pravno bo sploh treba razviti postopek izhoda države članice iz EU. Za to, kar se bo zgodilo, še ne obstaja protokol. Kako se bodo stvari odvijale naprej, bo stvar politične odločitve,« opozarja dr. Ana Bojnović Fenko, profesorica na katedri za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede. Neposrednih takojšnjih posledic najverjetneje ne bo. Nekateri pravni strokovnjaki celo dopuščajo možnost, da se naslednja britanska vlada vseeno dogovori o obstanku v Evropski uniji, saj je bil referendum zgolj posvetovalne narave in ne pravno zavezujoč. A malo verjetno je, da bi Cameronov naslednik poskušal zavrteti kazalce časa v preteklost in zaobiti referendumsko voljo ljudstva. Takšno možnost ponovnega pogajanja o britanskih pogojih za obstanek v EU je danes izključil tudi evropski politični vrh.
V prehodnem obdobju malo sprememb
Formalno gledano bi takoj po notifikaciji o izstopu EU Velika Britanija morala izgubiti glasovalne pravice v EU, prav tako ne bi smela več sodelovati pri razpravah osemindvajseterice. Toda zaradi prepletenosti nacionalnih in evropskih politik mnogi dvomijo, da bi lahko v prehodnem obdobju, ko bodo potekala pogajanja o izstopu Velike Britanije iz EU, London kar preprosto odslovili od skupne evropske mize v palači Justus Lipsius. Velika Britanija bo po mnenju dr. Mateja Avblja, profesorja na evropski pravni fakulteti, smela pri odločanju v svetu EU sodelovati vsaj še dve leti od uradnega sporočila o zahtevi po izstopu oziroma do sklenitve sporazuma o izstopu, ta rok pa se lahko sporazumno še podaljša. »Ne bodo pa Britanci smeli sodelovati, niti odločati v svetu ali evropskem svetu v zvezi s pogoji svojega izstopa,« meni Avbelj in dodaja, da bo za zdaj potrebna zgolj reorganizacija glasovalnih pravic v svetu v zvezi z odločanjem o pogojih britanskega izstopa. Brez Britanije bo namreč treba določiti novo kvalificirano večina za sprejemanje odločitev.
Podobno nejasna je usoda britanskega komisarja v evropski komisiji. Jonathana Hilla, komisarja za finančno stabilnost, finančne storitve in kapitalske trge v EU, je za člana komisije predlagala Velika Britanija. Mesto v komisiji mu je določil predsednik komisije Jean-Claude Juncker. Komisarji predstavljajo vez med nacionalnimi državami in evropsko politiko, vendar ne smejo delovati v nacionalnem interesu države pošiljateljice. Mandat trenutni komisiji, torej tudi Hillu, se izteče konec oktobra 2019, ko Velika Britanija predvidoma ne bo več članica EU. Kdaj bi moral Hill zapustiti svoj položaj in kaj bi to pomenilo za reorganizacijo dela v komisiji, ta čas ni jasno. Ponovno se pojavljata dve vrsti špekulacij: Hill bi moral položaj zapustiti takoj po notifikaciji britanske namere za izstop iz EU, po drugih mnenjih pa bi delo lahko nadaljeval do uradnega britanskega izstopa iz EU. Njegova mesečna plača znaša slabih 20.000 evrov.
Stolčkom se bodo morali odpovedati tudi evropski poslanci
Enako vprašanje usode se postavlja tudi za 73 britanskih evropskih poslancev, katerim se mandat – tako kot preostanku evropskega parlamenta – izteče leta 2019. Ker evropski poslanci potrjujejo evropsko zakonodajo, se podobno postavlja vprašanje, čemu bi britanski poslanci še naprej sodelovali pri sprejemanju evropske zakonodaje, ki se jih tako ne bo več dotikala. Če bi dokončali svoj mandat, bi evropski davkoplačevalci po naših izračunih za plače vseh britanskih evropskih poslancev morali odšteti še 23,9 milijona evrov bruto. »Po izstopu Velike Britanije bodo poslanci, ki so bili izvoljeni v Veliki Britaniji, morali zapustiti svoja mesta. Predvidevam, da bo britanski delež po načelu sorazmernosti razporejen med vse druge države članice, tako da bo skupno število poslancev ostalo enako. Tudi to pa je odvisno od pogajanj, ki bodo sledila, in verjetnih sprememb ustanovnih pogodb,« ocenjuje Avbelj.
Še bolj zapleteno je vprašanje britanskih uslužbencev v evropski komisiji in drugih evropskih institucijah. Približno 1000 britanskih državljanov opravlja delo za evropske institucije, od 34 generalnih direktorjev generalnih direktoratov komisije jih je šest britanskih državljanov, močno pa so s 130 zaposlenimi Britanci prisotni tudi v zunanji (diplomatski) evropski službi. Usoda vseh teh zaposlenih je še bolj zapletena, ocenjuje Avbelj. Delo bodo po njegovem mnenju smeli opravljati vsaj do formalnega izstopa Velike Britanije iz EU. »Vendar je to vprašanje bolj zapleteno, saj se je v institucijah zaposlovalo na temelju meritokratskih kriterijev, concourja (posebnega preizkusa znanja, op. p.), in ne v celoti na podlagi nacionalnih kvot. Število britanskih uradnikov se bo gotovo znižalo. Za koliko, pa je odvisno od tega, v kolikšni meri bo Velika Britanija še vpeta v zadeve Evropske unije po izstopu,« dodaja Avbelj.
Najverjetnejši scenariji britanskega izstopa iz EU
Center for Economic performance, agencije
PODATKI
Velika Britanija obvesti evropsko komisijo o izstopu iz EU. Začnejo se pogajanja
o prekinitvi pogodbenih obveznosti in določitvi medsebojnih novih razmerij.
Velika Britanija bi se lahko pridružila državam Evropskega gospodarskega prostora (EGS), s čimer vezi z EU ne bi bile pretrgane. Evropski gospodarski prostor je bil ustanovljen leta 1994, da bi se določbe notranjega trga razširile na države Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA). Velika Britanija bi po tem scenariju v evropski proračun morala plačevati še 83 odstotkov svojih trenutnih prispevkov, prav tako pa se ne bi smela odpovedati aktualnim evropskim predpisom, toda hkrati bi v Bruslju izgubila vso možnost soodločanja pri politikah EU.
Prednosti:
• Velika Britanija bi ostala del enotnega trga
• lahko bi sklepala trgovinske sporazume z drugimi državami neodvisno od EU
Slabosti:
• ostala bi del enotnega trga, vendar ne bi imela vpliva na določanje regulative enotnega trga
• spoštovati bi morala izvozno regulativo in protidumpinška pravila
• morala bi prispevati v evropski proračun
Norveška
pot
Velika Britanija bi po vzoru Švice lahko definirala nove odnose z EU. Odločila bi se lahko za dvostransko ureditev medsebojnih razmerij. Švica, ki sodeluje na evropskem notranjem trgu, ima z EU denimo sklenjenih 20 obsežnih in 100 manjših dvostranskih sporazumov.
Prednosti:
• z EU bi obdržala prost pretok
blaga in ljudi
• lahko bi sklepala trgovinske sporazume z drugimi državami neodvisno od EU
• iz evropskih politik bi se lahko izvzela po želji
Slabosti:
• sprejemati bi morala evropska pravila, ne bi pa imela glasu pri sprejemanju odločitev v svetu EU
• EU bi za sodelovanje v evropskih programih morala plačevati prispevek, vendar bi bil ta nižji, kot če bi bila del EGS
Švicarski
model
Velika Britanija bi se z EU dogovorila o novem prostotrgovinskem sporazumu oziroma
o vstopu v carinsko unijo, kot je to denimo že pred desetletji storila Turčija, ki še vedno čaka na polnopravno članstvo v integraciji.
Prednosti:
• ostala bi del skupnega trga blaga
• ne bi ji bilo treba sprejemati drugih evropskih politik
Slabosti:
• dogovor o carinski uniji ne bi vključeval storitev, kmetijstva in javnih naročil
• Velika Britanija bi izgubila trgovinsko suverenost
Turški
model
Če se Velika Britanija ne bi mogla dogovoriti z EU o novem trgovinskem sporazumu, bi prihodnje trgovinske odnose lahko urejala po pravilih Svetovne trgovinske organizacije (WTO).
Prednosti:
• Veliki Britaniji ne bi bilo treba spoštovati pravil EU
Slabosti:
• izgubila bi dostop do enotnega trga
• izgubila bi dostop do preferenčnih trgov 58 držav, ki jih je s 36 trgovinskimi sporazumi izpogajala EU; skladno s pravili WTO bi morala tudi zanje uvesti višje carine
Model
WTO
