Zgodba je toliko kompleksnejša, ker imata obe vpleteni strani maslo na glavi. Ornig se je v odmevnem razkritju nepravilnosti v komunikacijskem sistemu Tetra javnosti prikupil kot študent, čigar opozorila je okoreli policijski sistem ignoriral in ga začel preganjati. Toda Ornig že tedaj ni bil samo študent. Bil je človek z osebnimi povezavami v policiji, v kateri se je tudi večkrat neuspešno poskusil zaposliti.
Njegova ljubezen do policije je bila očitno močna, saj je nekaterim prijateljem razlagal, da je policist, si kupil uniformo in ponarejeno kriminalistično značko. Po obtožnici naj bi z njo iz viškega lokala tudi vrgel nekega odvisnika, drugič pa trkal po steklu voznice, ki je na semaforju pri rdeči luči za volanom klepetala po telefonu. Ornig je bil tudi policijski informator, ki je bil na zvezi z znancem iz policije, po njegovem odhodu iz policijskih vrst pa nekaj časa še z drugim kriminalistom. Vohunjenje po spletu (najprej zgolj z zbiranjem informacij, nato pa tudi z vdiranjem v elektronsko pošto in profile na facebooku) je začel na lastno pest ob nasilnih napadih na LGBT-skupnost leta 2009, kasneje pa je svoje informacije začel deliti z znancem iz policije.
Tako njegov policijski znanec kot tudi vodstvo policije pa bi morala po Ornigovem trdnem prepričanju vedeti za njegovo nezakonito početje. Glede na že razkrito korespondenco med Ornigom in kriminalistom je jasno, da je bil kriminalist z nezakonitimi vdori seznanjen ali pa bi vsaj moral sklepati, da Ornig podatkov ne dobiva samo na spletnih forumih. Ornig ima še okoli 150 spornih elektronskih sporočil, ki jih še ni delil z javnostjo, vendar so menda podobno obremenjujoča.
Da v policijskem sistemu pri domnevno hudih posegih v zasebnost posameznikov, ki je ena izmed najpomembnejših ustavnih svetinj, ni zagorela nobena rdeča luč, je skrb vzbujajoče. Ne glede na to, da gre pri odnosu policista z informatorjem za zelo oseben in konspirativen odnos. Če policija priznava, da bi kriminalist lahko vedel za neprimeren način pridobivanja informacij, bi v to najbrž lahko posumil še kdo, ki je bil z informacijami ali njihovo kasnejšo analizo nato seznanjen. Ornigovo samorazkritje, ne glede na to, da ni naključno tempirano in je del njegove (čeprav pravno tudi zanj dodatno obremenjujoče) samoobrambe, je v tem pogledu absolutno dobrodošlo. Varovalke, če so do zdaj sploh delovale, bo treba uglasiti.
Če bi preiskava specializiranega državnega tožilstva odkrila, da je bilo z Ornigovimi nezakonitostmi seznanjeno tudi vodstvo policije, kar pri policiji zanikajo, bi primer dobil širše razsežnosti. Toda glede na trenutno dostopne podatke in če nima Ornig še kakšnega asa v rokavu, se zdi ta scenarij manj verjeten. Ne glede na končni izkupiček preiskave specializiranega tožilstva pa lahko primer eskalira tudi po vključitvi predsednika komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Branka Grimsa, ki je z vrtnico med ustnicami že vskočil v strastni tango Orniga in policije ter nakazal, da ga kani spremeniti v polko. Napovedal je, da bodo »šli do konca«. Ta glasba bi lahko ugajala tudi ušesom pravosodnega ministra, saj si policija že dlje časa želi nekaterih dodatnih pooblastil oziroma orodij, ki jih lahko uzakoni le do njih skeptični Klemenčič.
