In tako imam zdaj vprašanje. Kdo je odločil, da se v drugi največji bolnišnici umrle zadržuje v bolniških sobah, da poteka objokovanje vsem na očeh, namesto da bi bil za to na voljo drug prostor? Je takšna šok terapija nekakšna brutalna detabuizacija smrti, nova metoda za paciente, ki si tako lahko predstavljajo lastni konec, in za svojce, ki si lahko ogledajo, kaj bo, če zdravljenje ne bo uspešno?
Kdo je torej odgovoren? Sistem, ta abstraktna pošast, na katero se vsi sklicujejo? Ministrstvo za zdravje? Direktor bolnišnice? Zdravniki? In kdo je kdaj povzdignil glas zoper to povzročanje stresa bolnim in omalovaževanje umrlih ter žalujočih?
Zdravniki v svojih stavkovnih argumentacijah, zakaj si v primerjavi z drugimi, enako ali bolje izobraženimi ljudmi zaslužijo višje plače in apriorno spoštovanje, najpogosteje navedejo, da imajo v rokah človeška življenja. To drži. A v praksi se zdi, da jih prevelik delež pozablja ravno to. Kako si naj sicer razlagamo neverjetno brezbrižnost, s katero so več let spremljali nestrokovno masakriranje žil svojega stanovskega kolega Zimmermanna? Kateri argument zdravnikov je bolj strašljiv? Tisti, da se te stvari pač dogajajo velikokrat in nima smisla vseh prijavljati? Je to priznanje vsesplošne zdravniške nekompetentnosti? Ali oni, da so zdravnika enkrat pred leti sicer prijavili, a ga je Zdravniška zbornica le s cvetlično bilko opozorila, potem pa opustila vsako nadaljnje ukrepanje, denimo nadaljnji nadzor, prijavo inšpekciji? Ali tisti, da zavarovalnica ne nadzira storitev, ampak jih le plačuje, nadzor pa naj bi opravljala ravno zbornica, ki ceh za vsako ceno prodaja kot brezmadežen in ne odreagira, dokler jim na vrata ne potrka novinar? (Mimogrede, tudi novinarji grešimo, a novinarsko razsodišče redno ugotavlja napake in sprejema razsodbe, ki so javno dostopne na strani Društva novinarjev Slovenije. )
Ceh, torej. Na eni strani imamo na primer Erika Breclja, nekakšnega večnega »žvižgača« slovenskega zdravstva, ki mu nekateri očitajo selektivno kritičnost, na drugi strani pa predsednika ZZ, Andreja Možino, vrhunskega strokovnjaka za sprenevedanje, odličnega učenca svoje predhodnice na tem položaju, Živec-Kalanove. (Ki ga bo morda spet zamenjala na tem vročem stolčku, kar dokazuje, da zdravniki enostavno podpirajo točno takšno prikrivajočo politiko svoje organizacije.) V nedavni Tarči o spornih žilnih operacijah je bil najbolj zanimiv ravno nenadzorovan izbruh med omenjenima zdravnikoma. Ko je Možina sejal rožice o odličnosti zborničnega nadzora, je to Breclja tako razburilo, da je nenadoma prešel na grobi »ti« in izzval Možino, da je tudi pri otroški kirurgiji nekomu kril hrbet, kar je ta zavračal. A sta se oba do konca izogibala imenu in smo gledalci obsedeli v hudi nejeveri. Koliko takšnih orožij imajo en proti drugemu zdravniki v tej ponoreli igri prikrivanja, delnega razkrivanja in preračunljive solidarnosti? In kaj drugega kot slepilni manever je bilo v luči tega primera govorjenje o tem, da je delati napake človeško, da pa smo mi pač kultura enačenja napake in krivde? Napaka je vendar nekaj, kar človek naredi nehote, nevede, kar prizna in skuša popraviti. Če naredi nekaj narobe hote (v tem primeru iz koristoljubja) ali če nehotno dejanje skriva in ne poskusi popraviti posledic, to ni napaka, ampak zlohotno, škodljivo in neetično dejanje. Pika. To se nikakor ne dogaja le v zdravniškem, ampak v večini poklicev, še več, to se dogaja v premnogih zasebnih življenjskih situacijah. Le zakaj torej zdravniki potrebujejo posebno razlago, kaj je napaka, kaj odgovornost, kaj krivda, ko pa so to univerzalni pojmi za vse ljudi, zdravniki pa so poleg tega podprti še s posebno, zdravniško etiko, ki jim v podrobnostih razlaga narekovano ravnanje? So manj zreli od preostalih ljudi, bolj vase zaverovani, bolj tekmovalni, da ne vedo, kako mora človek ravnati s sočlovekom in kako takrat, kadar ga polomi?
Komu torej skrivanje koristi? Vsekakor bolnišnicam, saj so v javnem sektorju te finančno odgovorne, če jih pacient toži, ne pa zdravnik. Ali torej zdravniki pohlevno ubogajo direktorje v strahu pred sankcijami? Če to drži, bi moralo ministrstvo dejansko nadzirati »brezhibne« bolnišnice, tiste, ki niso ugotovile napak. Tam je nekaj narobe.
Komu skrivanje škoduje, pa verjetno ni treba pojasnjevati. Prinaša namreč popolnoma popačeno stanje, v katerem je bolnik v dvojni negotovosti: glede svojega zdravja in glede tega, da bo v primeru, ko bo pri zdravljenju šlo kaj narobe, zdravnik namesto njegove reševal svojo kožo.
