Doktorat o »informirani vodi«, ki je v znanstveni skupnosti povzročil hud pretres, je ponovno v postopku preverjanja. Na ljubljanski univerzi so nam potrdili, da je celoten šestletni postopek, ki je vodil od prijave teme doktorskega raziskovanja leta 2008 do doktorskega naziva raziskovalke Nade Verdel pred dvema letoma, 10. maja letos obravnavala komisija za etična vprašanja. »Razpravo bodo nadaljevali na naslednji seji komisije, ki bo predvidoma 21. junija,« so nam sporočili z univerze.
Zakaj sploh znanstveni trud?
Razpravo je sprožil profesor z biotehniške fakultete Peter Maček, ki je bil prvi, ki je doktorat o informirani vodi skupaj s kolegi zavrnil. Verdelova sodi namreč v sfero, ki jo večina znanstvenikov opisuje kot »psevdoznanost«. Prepričana je, da je z določenimi metodami mogoče v vodo »vtisniti« informacije, ki se v njeni molekulski strukturi ohranijo in spremenijo njene lastnosti. Tovrstne ideje so sicer že stare, delno so podobne homeopatiji, in uveljavljena znanost jih je že večkrat zavrnila. Ker pa je – kot je mogoče razbrati tudi iz okoliščin nastanka tega doktorata – informiranje vode povezano tudi s poslovnimi priložnostmi (celoten trg alternativnih izdelkov in storitev, ki mejijo na duhovnost, je dobro razvit in zelo donosen), nekateri znanstveniki vztrajajo s poskusi, da bi svoja prepričanja in ugotovitve uvrstili pod okrilje znanosti. Zakaj takšni poskusi, sicer ni povsem jasno, saj alternativni trg med drugim temelji tudi na nezaupanju v etablirano znanost. Verdelova je v pogovoru za Dnevnik pred dvema letoma zavrnila kakršne koli namige o zlorabah znanstvenih metod – priznala je celo, da se ob znanstvenem preizkušanju v laboratoriju nekatera njena predvidevanja niso potrdila.
Vendar je doktorat ostal sporen in ga na biotehniški fakulteti niso potrdili, Verdelova pa je s pomočjo tedanjega rektorja Stanislava Pejovnika kasneje dosegla, da so doktorat v obravnavo sprejeli kar na sedežu univerze. Tako je kot prva v zgodovini ljubljanske univerze doktorirala na univerzi in ne na matični fakulteti.
»Neprofesionalnost in neakademskost«
To ji je uspelo s pomočjo posebne komisije, v kateri je kasneje že sedel sedanji rektor Ivan Svetlik, sicer družboslovec, in še nekaj ad hoc zbranih članov, za katere profesor Maček trdi, da kot strokovnjaki za druga področja – eden je bil denimo strokovnjak za gozdarstvo – niso mogli razumeti, kaj je Verdelova raziskovala in odkrila. Maček pričakuje, da bo doktorat na koncu Verdelovi odvzet, in da bodo organi pregona prepoznali zlorabe uradnih položajev, ki so vodili do doktorata in do dodelitve raziskovalnih sredstev zasebnemu inštitutu Bion, kjer je Verdelova opravljala raziskave.
»Univerza je dopustila neverjetno neprofesionalnost in neakademskost,« ponavlja profesor Maček. »Rektor je s podelitvijo doktorata ’povozil’ komisijo in senat naše fakultete. To je zelo narobe.« Maček pravi, da so na biotehniški fakulteti že od vsega začetka sumili, da je doktorat napačno zastavljen. »Toda če bi ga zaustavili še pred začetkom raziskovanja, bi nam lahko očitali, da zaustavljamo napredek v znanosti,« pravi Maček. Mentor Verdelove iz inštituta Bion, profesor Igor Jerman, nam je sicer zatrdil, da drugi znanstveniki ne razumejo njenih raziskav, saj da gre za doslej slabo raziskane »kvantne lastnosti vode«. A kaj, ko o kvantni teoriji v doktoratu Verdelove sploh ni govora.
Etična komisija ljubljanske univerze do zaključka preverjanja informacij o primeru ne daje. Naši pogovori s poznavalci ozadij pa pričajo, da je celotna zadeva za univerzo »precej mučna«.
