Leto je naokoli in te dni je središče prestolnice znova v znamenju Znanstivala, ki ga že osem let pripravlja vseslovenski center znanosti Hiša eksperimentov. Toda ni ga junaka, ki bi uganil, da na čelu tega tradicionalnega uličnega festivala znanosti ni znanstvenica, temveč (umetnostna) zgodovinarka. »Diplomirala sem iz srednjeveške mestne heraldike,« se ironiji iz srca nasmeji Vesna Pajić, ki je sodelovala že pri pripravi prvega Znanstivala, zadnjih pet let pa je uradno njegova koordinatorica.
Že v času študija jo je zanimala muzeologija, nekaj časa je delala v Narodni galeriji. Preizkusila se je tudi v poučevanju, vendar je ugotovila, da to ni njeno poslanstvo. Nato je nekega dne naletela na razpis, da v Hiši eksperimentov iščejo pomoč v pisarni. Pritegnilo jo je že samo ime, zato si je ogledala spletno stran. »Od tega je minilo že devet let, ampak še danes se spomnim, kako sem kar klikala in klikala ter se čudila, kaj vse počnejo. Tukaj mora biti res zanimivo, sem si rekla in poslala prijavo,« z nasmehom do ušes pripoveduje Pajićeva. Sledil je razgovor, na katerem prizna, da se je kar namučila, ampak bilo je vredno in vsem, ki iščejo ali pa bi zamenjali službo, svetuje: »Treba je zgrabiti priložnost. Včasih smo ljudje sami sebi največja omejitev.«
»Ahaaaa!«
Še bolj ironično je, da fizike v srednji šoli res ni marala. »Na srečo smo jo poslušali samo dve leti, saj sem hodila na klasično gimnazijo in sem se raje učila latinščino in staro grščino. Kdo bi si mislil, da se bo tako obrnilo in da jo bom enkrat vzljubila,« se znova nasmeje simpatična sogovornica.
Ko v Hiši eksperimentov kdo dobi idejo za nov eksperiment in izdela prototip, je tudi ona ena izmed tistih, ki ga preizkusijo in podajo mnenje, kaj bi lahko bilo boljše. »Pravzaprav to naredimo vsi, ne glede na znanstveno podlago, saj ima vsak svoj pogled in lahko doda kaj konstruktivnega.« Pogosto doživi tudi aha momente, kot jim pravi, ko ji sodelavci na zanimiv in razumljiv način pojasnijo fizikalne zakonitosti, na katerih temeljijo njihovi eksperimenti.
»Hiša je prostor, kjer se lahko zelo razvijaš,« je prepričana Pajićeva, ki je na Trubarjevi cesti 39 odkrila nekatere svoje lastnosti, ki jih morda drugod nikoli ne bi. Ni vedela, da se bo izkazala kot dober projektni vodja, a je to nato prišlo zelo spontano. Ukvarja se z evropskimi projekti, ki jih ni malo, saj hiša nima rednih državnih prihodkov. Poglavje zase pa je projekt Znanstival. »Pridobiti je treba ogromno dovoljenj, v enem dnevu na Znanstivalu sodeluje tudi po 80 ljudi in moram vedeti, kaj počnejo v vsakem trenutku. Na vsako lokacijo mora pravočasno prispeti prava oprema, nič ne sme manjkati, od blazin do mikrofonov,« na hitro našteje in ne pozabi na koncu dodati, da pri tem nikakor ni sama. Ima majhno, a zelo povezano ekipo, ki ji na njeno veliko veselje priskočijo na pomoč tudi demonstratorji, ki niso več del hiše, se pa vsako leto z veseljem vračajo na Znanstival. Letos je še toliko bolj vesela, ker se jim bo kot prostovoljka pridružila tudi njena mama.
Interaktivni muzej
Dobro ve, kako naporna je organizacija Znanstivala, ampak kljub temu se ji vsako leto porodi kakšna nora ideja, ki jo njen izjemni šef Miha Kos vedno podpre. »Ker je to osmi Znanstival, Hiša pa praznuje 20-letnico, sem predlagala, da združimo osmico in ničlo ter naredimo osemdeset znanstvenih šovov. In res, poleg vseh aktivnosti bomo pripravili še osemdeset šovov,« skomigne, zelo zadovoljna s svojo službo. Z njo ji nekako uspe združevati tudi svojo ljubezen do muzeologije in večkrat dobi priložnost, da lahko sodeluje pri postavljanju razstav.
Tudi Hiša eksperimentov je pravzaprav muzej, samo ne v klasičnem muzeološkem smislu, pravi. »Vsi muzeji so začeli vključevati vse čute. Nova muzeologija gre v smer, da ni več stvari v steklenih vitrinah, centri znanosti pa so s tem začeli že v sedemdesetih,« pojasni, s čim se ukvarja tudi v svojem magistrskem delu, obenem pa prizna, da gre še vedno zelo rada v Narodno galerijo pogledat svojo najljubšo sliko, Groharjev Štemarski vrt.
