Ali iz Bagdada je bil skupaj z družino po dublinski uredbi iz Avstrije vrnjen v Slovenijo, čeprav pravi, da v Sloveniji, ki jo je lansko jesen prečkal skupaj s tisoči drugih beguncev, ni zaprosil za azil niti ga takrat niso registrirali. Skupaj z ženo ter dve leti in pol staro hčerko so mesec in pol v Sloveniji. Bojijo se, da bi jih dublinska uredba pahnila na Hrvaško.
Ženo ranili, brata ubili
V Evropo so prišli, ker so bili v Iraku tarča groženj in napadov šiitske ter sunitske milice. Ali je delal v posebni enoti vladne policije. Obe milici sta ga želeli v svojih vrstah – ponujali so mu denar, orožje, službo obveščevalca –, a je obe zavrnil. Sledile so grožnje s smrtjo. »Po pošti so mi poslali naboj, zraven pa na papirju krvav prstni odtis. To v Iraku pomeni, da te bodo ubili.« Prišli so v njegovo družinsko hišo in ustrelili ženo. »Za tri centimetre so zgrešili srce in odšli, kajti mislili so, da je mrtva. Na skrivaj smo jo odpeljali v bolnišnico.« Informacija je vseeno prišla izza zidov bolnišnice. Namesto žene je šiitska milica ubila Alijevega brata. Policija, v kateri je bil zaposlen, mu je sporočila, da mu ne more pomagati, in mu dovolila, da zapusti Bagdad. Selil se je po različnih mestih, a jih po nekaj dnevih zapuščal, ker se je vedno razvedelo, kje je. »Naposled me je tudi širša družina prosila, naj zapustim Irak.«
Po balkanski poti je z družino prišel v Avstrijo, kjer so šest mesecev v dobrih življenjskih razmerah čakali na odgovor o prošnji za mednarodno zaščito. »Sprva smo bili v azilnem avtokampu, dobili smo 120 evrov mesečne žepnine, nato smo se preselili stanovanje z ogromnim vrtom, dali pa so nam 450 evrov na mesec.« Nato so izvedeli, da morajo v Slovenijo, čemur je Ali nasprotoval z argumentom, da je žena noseča in da je bila hčerka za 24. junija letos v Avstriji naročena za operacijo nosu in ušesa. Pritožba ni bila uspešna.
V Sloveniji je iraška družina trčila ob zdravstveno birokracijo. Hči s težavo diha skozi nos, zato Ali pravi, da čim prej potrebuje operacijo. Toda kdaj bo do te prišlo, če sploh bo, ne ve. »Po 15 dnevih v azilnem domu so mi rekli, da moramo počakati, da zdravniška komisija preuči primer moje hčerke, in da bomo šli po tem na pregled v bolnišnico, kjer bodo ugotovili, ali je operacija potrebna,« je dejal in pokazal na mapo s papirji. »Tukaj imam zdravniška poročila iz Avstrije, ki kažejo, da je operacija potrebna.« Ker še ni dobil odgovora, kdaj bo operacija, se boji, da bo ta precej kasneje, kot je bilo sprva načrtovano.
»Katastrofalen zdravstveni sistem«
»V Sloveniji nas nihče nič vpraša, medtem ko so nas v Avstriji vsak dan klicali in spraševali, kako se hčerka počuti. Če smo mi klicali njih, je bil nekdo od zdravniškega osebja v petih minutah pri nas. Tukaj pa medicinske sestre verjetno ne najdeš, ko jo potrebuješ, ali pa rečejo, da je na sestanku.« Zdravstvene težave ima tudi njegova žena, ki je zdaj v petem mesecu nosečnosti. »Ženo je šele mesec dni po prihodu v Slovenijo prvič pregledal zdravnik. Ima precejšne bolečine, še vedno ne ve, zakaj. Ko so bile te zelo močne, smo osebje azilnega doma prosili, naj pokličejo rešilca. Nismo ga dočakali, ampak so jo nekako oskrbeli v azilnem domu.«
Ali je razočaran. »Zdravstveni sistem v Sloveniji je katastrofalen.« Ko so na razplet azilnega postopka čakali v Avstriji, se je skupaj z družino dobro počutil, v Ljubljani se ne. Na Viču živijo v majhni sobi. »Zadnjič so nam rekli, da bodo morda v isto sobo naselili še eno družino. Ne vem, kako si to predstavljajo.« Ob tem se sprašuje, kaj bo z njihovo prošnjo za mednarodno zaščito, kdaj bodo imeli drugi intervju z ministrstvom za notranje zadeve, kaj se dogaja z dublinskim postopkom... Ve le, da mora čakati. Ob tem poudarja, da nimajo nobenih težav s Slovenijo, želijo si le varnosti. »Toda življenje v azilnem domu me dela depresivnega. Seveda sem raje na Viču kot v Iraku, a se mi včasih zdi, da je celo v zaporu bolje kot tukaj.«
