Finalistka zadnjih olimpijskih iger v Londonu je sezono začela z dvema mitingoma diamantne lige na dveh celinah. V Katarju je bila šesta, v Rabatu peta. Obakrat je torej osvojila točke, medtem ko je kopje le enkrat vrgla prek 60 metrov.

Izpustili ste zimsko sezono, v kateri ste v preteklosti izvedli nekaj svojih najdaljših metov. Zakaj?

Za spremembo v trenažnem procesu sva se s trenerjem Andrejem Hajnškom odločila zato, da bi bila čim bolje pripravljena v poletnem delu sezone. Sezona na prostem bo zelo naporna, saj bom veliko tekmovala tako na diamantni ligi kot drugih mitingih, poleg tega pa me čakata še nastopa na evropskem prvenstvu in olimpijskih igrah.

Je šlo za veliko trenažno spremembo?

Niti ne. Bilo je nekoliko manj tekmovalnosti in stresa, saj se mi ni bilo treba pripravljati še na eno večje tekmovanje. Upam, da mi je zaradi tega ostal kakšen naboj več za poletne dni.

Je bila odločitev pravilna?

Lahko rečem, da gredo cilji, ki smo si jih zadali, v pravo smer. Ne morem pa že maja napovedati, kako se bo odvijala sezona.

Za začetek sezone ste kopje v Dohi vrgli prek 60 m. Lep obet, mar ne?

Zelo lep. Še teden dni pred mitingom v Dohi tekme nisem imela v načrtu. Posebej zanjo se tudi nisem pripravljala, želela pa sem nastopiti, ker imam na Katar zelo lepe spomine. Doha je mesto, kjer sem kopje doslej vrgla najdlje.

Koliko vam sploh pomenijo nastopi na največjih mitingih na svetu?

Veliko. Kot športnica imam najvišje cilje in nastopati med svetovno elito je privilegij. Tekmovati z najboljšimi metalkami kopja na svetu mi pomeni velik izziv. Trdo moram garati, da si zagotovim sleherni nastop. Seveda pa me zanimajo tudi rezultati. Kot veste, po novem osvoji točke diamantne lige najboljša šesterica v posamezni disciplini. Zelo pomembno je zbirati točke na začetku sezone, da bom imela odprta vrata tudi v poletnih mesecih.

Na številnih tekmah diamantne lige ste osamljena Slovenka. Pogrešate kaj družbo?

Niti ne. Morda bi lahko kakšno potovanje v družbi minilo malce hitreje. Družbo sem včasih pogrešala na začetku preboja v svetovni vrh, zdaj pa sem že tako navajena vsega, da nanjo niti več ne pomislim.

Kako doživljate denimo pot iz Celja v Doho?

Verjetno kot nekdo drug, ki dnevno vstopi na avtobus in se odpelje v službo. Ne dogaja se mi nič posebnega. Malce več časa imam za razmišljanje o stvareh, o katerih mi v vsakdanu primanjkuje časa. Na neki način mi potovanja pomenijo sprostitev. Moram pa tudi med potjo ostati zbrana, saj ima tudi letalski promet svoja pravila.

Vaša sinova rasteta, stara sta že trinajst in enajst let. Vam je z njunim odraščanjem kaj lažje ali težje?

Prej bi odgovorila, da mi je lažje. Vse bolj sta samostojna. Lažje se odpravim na kakšno pot ali priprave, poleg tega pa mi ni treba ves čas razmišljati, kje in kako bosta preživela prosti čas.

Koliko vrhuncev boste imeli v tej sezoni?

Dva.

Mnenja strokovnjakov o dveh vrhuncih so različna. Vi ste torej med tistimi, ki pravijo, da je mogoče biti dvakrat v sezoni vrhunsko pripravljen?

Moj glavni cilj sezone je, da bi bila na evropskem prvenstvu v najboljši formi. Če mi bo to uspelo, bom že nekako obdržala vrhunsko pripravljenost do olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Drži pa, da med obema tekmama ni dovolj časa, da bi športnik spustil treninge in se znova pripravljal na nov vrhunec.

Si upate napovedati, da boste v tej sezoni osvojili svojo prvo kolajno na velikih tekmovanjih?

Moj cilj je dobra uvrstitev. Doslej sem bila na velikih tekmovanjih najboljša sedma. Rada bi izboljšala to mesto. Nehvaležno je napovedovati kolajno in je ne bom niti tokrat. Raje ponovim, da je moj cilj finalni met prek 65 metrov. Z njim bi bila gotovo uvrščena visoko tako na evropskem prvenstvu kot olimpijskih igrah.

Kako doživljate sedanjost, ko vas mlada slovenska atletska generacija potiska v ozadje?

To je super. Lepo je spremljati uspešne športnike. Bolj bi nas lahko atlete skrbelo, če v ozadju ne bi bilo mladih in obetavnih športnikov, ki bi nas gnali naprej. Vsakemu od njih privoščim, da bi še napredoval in dosegal čim boljše uspehe.

Je eden vaših ciljev, da bi bili vnovič izbrani za najboljšo slovensko atletinjo?

Takšen scenarij bi pomenil, da me čaka odlična sezona. Ni pa takšno priznanje moj cilj. Moje ambicije segajo v mednarodno konkurenco, ne slovensko.

Do kam vam seže športni pogled?

Za zdaj so moje športne ambicije vezane do olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Kasneje se bom sproti odločala, kako naprej. Odvisno od počutja, zdravstvenega stanja in navsezadnje rezultatov.

Ves čas najinega pogovora sedi zraven vaš trener Andrej Hajnšek. Kaj mu lahko sporočite javno in ga hkrati gledate v obraz?

Nimam težav z njegovo prisotnostjo, ki je tokrat naključna, saj imava po opravljenem pogovoru v Ljubljani naslednje obveznosti. Andreju sem že večkrat javno povedala in mu lahko še enkrat, da sem mu hvaležna, da me je spodbujal, da sem vztrajala v atletiki, ko sem želela končati kariero. Veliko mi tudi pomeni, ko mi stoji ob strani v najtežjih trenutkih.

Ste predstavnica športnikov v izvršnem odboru Olimpijskega komiteja Slovenije. Kako aktivno se zavzemate za pravice športnikov?

Trenutno sem povsem usmerjena v športno pot, zato se trenutno ne bi dotikala kakšne občutljive teme. V preteklosti, ko se mi še ni začel tekmovalni ritem, sem se večkrat udeleževala sej izvršnega odbora.

Kako gledate na razvoj svetovne atletike?

Po vseh letih lahko rečem, da so ves čas prisotni vzponi in padci. Menim, da bo tako še naprej. Prišli bodo časi, ko bo atletika navzven videti kot prava kraljica športov, in časi, ko bo njen videz slabši.

Slabši videz atletike je lahko tudi posledica številnih dopinških afer. Kako gledate na njih?

Moja želja je vselej bila, da bi bil šport čist. Preveč nas je takšnih športnikov, ki se trudimo in vztrajamo na čistosti, hkrati pa poslušamo očitke, da se ukvarjamo z umazanim športom. Kdor na nepošten način dosega boljše rezultate, naj bo sankcioniran. Kazni za kršitelje bi morale biti še hujše.

Kako pa komentirate kazen ruskim atletom, ki niso smeli nastopati na dvoranskem SP in jim grozi celo suspenz na OI?

Moje mišljenje je podobno prejšnjemu odgovoru. Menim, da si vsi športniki ne pomagajo na nedovoljen način in da se tem godi krivica. Težko si predstavljam, kako se počutijo, ko so kaznovani, pa niso naredili nič narobe.