Obširna družinska epopeja s simbolnim naslovom Figa zaobjema čas od srede preteklega stoletja do danes in je postavljena v Ljubljano, hrvaško Istro, Bosno in Egipt. Osrednji lik Jadran Dizdar potuje po svojih spominih razmetano po časovni premici, zato se poglavja po na pogled kaotičnih nanosih počasi sestavljajo in dopolnijo mozaik šele ob koncu romana. Takrat, ko na strukturni ravni že obstaja nevarnost, da se bo široko zastavljen zaplet sesul sam vase, ga Vojnović s strmim zaključnim nizanjem osebnih izpovedi predvsem osrednjega lika s šolskim primerom natančne dramaturgije zaokroži v smiselno celoto, ki bralca predvsem na emotivni ravni globoko pretrese. Pri tem ne gre le za obsežni material, ki se ga avtor loteva v maniri lastne, prepoznavne jezikovne drže z neredko dolgimi povedmi. Te kljub razkosanosti tekoče sledijo burnemu toku zavesti in so zabeljene z njemu lastnimi izrazi čefurščine, tistega jezika, ki ga je Vojnović na novo iznašel v svojem prvencu in ki mu tudi v Figi – sicer ne več tako intenzivno, a še vedno izvirno njegovo – sledi. Bralčev intenzivni angažma prav tako ni odraz zgolj dejstva, da se epopeja dogaja čisto blizu nas in da smo v njene drobce na tak ali drugačen način nostalgično ujeti mnogi, temveč zaradi intimne, iskrene, srčne pripovedi, ki tudi takrat, ko smo priča počasni, dušo razjedajoči odtujitvi, smrti ali pogrebu, deluje nenavadno toplo.
Te topline ne razkadi niti Jadranovo spoznanje ob koncu, da je njegova zagrizena vnema po uvrtavanju v zgodovino lastne rodbine (tudi) izgovor za neprevzemanje odgovornosti za lastno jezo, za občutek ogoljufanosti in bivanje v prostoru, ki ni njegov, in med ljudmi, ki niso njegovi. Tesnobno spoznanje, da mu ugotovljeni drobci, na podlagi subtilnih namigov dopolnjeni z lastnimi obsesijami – gre za lucidno igro fikcije v fikciji –, prav nič ne koristijo, pomeni tudi odrešitev. Da nista družina in preteklost tisti, ki usmerjata njegovo sedanjost in prihodnost, ampak da o tem odloča zgolj in samo on. Da bo iskani notranji mir našel, če ga bo, neodvisno od drugih. Morda prav na figi pred pravkar podedovano hišo na istrski meji med pravkar nastalima državicama, ki si bosta v prihodnje na vse pretege prizadevali zabrisati dejstvo, da sta nekoč bili eno, na kateri se ob koncu romana junak v temi, z odprtimi čutili in odprtim srcem steguje po najslajši figi za svojo, skoraj že izgubljeno ljubljeno.
