Sodelovanje ni bilo lahko. Najprej je bilo treba združiti dva natečajna predloga, ki ju je izbrala žirija. Usklajevati je bilo treba tri zrenja, tri poetike, tri načine dela; nemalokrat je bilo treba potlačiti osebni in profesionalni ego. Poleg tega je bilo treba odločitve sprejemati v dogovoru s celo vrsto inženirjev različnega znanja in več kot 20 projektantskimi podjetji – in ostati zvest lastnemu konceptu.
Najprej si je bilo treba izboriti pravico do arhitekturne govorice. Še zlasti se je bilo z vidika krajinske arhitekture treba boriti za to, da so vsi – naročnik, inženirji in nazadnje tudi izvajalci – spoznali, da je tudi pri snovanju športne infrastrukture mogoče misliti krajino, in to upoštevali.
Med gradnjo smo spenjali posamezne faze tako, da na koncu šivi niso opazni, kar je bilo še posebno zahtevno, ker je vsaka faza v skladu z javnim naročanjem pač prinesla druge izvajalce. Že samo obhod velikanskega gradbišča je vzel skoraj pol dneva; a je bilo veličastno opazovati, kako iz zanemarjene in razrite doline iz dneva v dan raste zamišljena Planica in je naš trud, kljub temu da se je bilo treba tudi kakšni zamisli odreči, poplačan.
Zato smo se zdaj, ko se pred nami razpirata pahljača skakalnic in terasasto urejeno dolinsko dno, ki ga s tekaškim delom spenja osrednji objekt, uprli skušnjavi izpostavljanja zaslug posamezne discipline. Čeprav smo med njima ohranili jasne meje, nam brez medsebojnega spoštovanja ne bi uspelo.
Nagrade smo veseli. Planica je morda možen odgovor na vse bolj pereče – vsaj pri nas in v luči aktualnih sprememb prostorske zakonodaje – vprašanje, kako je mogoče doseči sinergijo in poiskati pot h kakovostno oblikovanemu prostoru, ki bi moral pri vsakem posegu v prostor biti skupni cilj in vodilo.
Prostorsko načrtovanje pri nas je namreč uničeno. Naš prostor je raztreščena podoba črnih gradenj, nepovezanih in nepremišljenih urbanističnih odločitev in bolj ali manj posrečenih arhitektur, zato so spremembe zakonodaje nujne. Vendar bi se bilo neumno ujeti v past podrobnega razdeljevanja pristojnosti. Dejansko je prostor en sam in nihče si ga ne more lastiti. Je temeljna dobrina in kot taka ni niti poligon za udejanjanje zasebnih interesov na škodo javnega, niti izključna pristojnost katerega koli od poklicev ali dejavnosti. Preoblikovanje prostora je pač vedno območje konflikta. Od prakonflikta, ki se skriva v vsaki gesti, ki se trudi ustvariti obliko in proizvesti pomen, do nasprotujočih si interesov pri rabi in posedovanju prostora.
Ni zakonodaje, ki bi lahko predpisala, kako dobro oblikovati prostor. Zakonodaja lahko kvečjemu prepoveduje tisto, kar škodi javnemu interesu. Njena naloga je, da omogoči razmere, v katerih bo mogoče ustvarjati. Le tako lahko arhitektura pa tudi oblikovanje krajine sledita svojim ciljem, zajetim v treh temeljnih pojmih, s katerimi Vitruvij, antični arhitekt in prvi arhitekturni teoretik, meri kakovost arhitekturne stvaritve: firmitas (stabilnost), utilitas (uporabnost), venustas (lepota) – vsaka na svoj način, v skladu s svojim znanjem in poslanstvom.
Tudi institut pooblastil, ki zavezuje k odgovornosti, še ne zagotavlja arhitekturnega presežka, prav tako kot ne zagotavlja varovanja javnega interesa. Precej preteklih izkušenj, od znamenite črne gradnje nad Sečo do bloka, ki se je kot nadomestna gradnja za enostanovanjsko hišo ugnezdil na pobočju za ljubljanskim gradom, priča o tem, da je v iskanju zaslužka pač tehtnico nagnila potica. Kompetenčni spor, ki izvira iz predsodkov in ki je na spremembah zakonodaje največji madež, ni prav nič drugega kot kruhoborstvo in mu je prav malo mar za kakovost. Ne pristojnosti, presežek v ustvarjanju prostora lahko zagotovi le spoštovanje do tega, kar arhitektura zmore.
Spoštovanja trenutno ni. Vsak presežek je trdo prigaran. Tudi zato je pri nas prostorska kultura takšna, kakršna je. Za stanje so poleg samograditeljev krivi tudi strokovnjaki na ministrstvih, na občinah in v praksi – ti so povzročili veliko škode, eni zaradi brezbrižnosti, drugi zaradi strahu pred odgovornostjo, tretji zaradi želje po hitrem zaslužku. Namesto v ograjevanje vrtičkov bi morala biti zakonodaja usmerjena v ustvarjanje pogojev zato, da bi besedo spet dobila arhitekturna misel. Ne glede na to, s katerega zornega kota in s koliko sodelujočimi, je edina, ki pri ustvarjanju prostora res šteje.
