Težko je vedeti, kako fenomenalno se je v soboto počutila družina Virc – Žiga Virc, sin, režiser, Boštjan Virc, stric, producent, in Andrej Virc, oče, direktor fotografije, ki so zakrivili film Houston, imamo problem! Tega, kar je trojica tisti dan doživljala na festivalu Tribeca, Slovenci na velikih filmskih festivalih po svetu, kar DeNirov festival zagotovo je, ne doživijo ravno vsak dan. Kaj vsak dan, še vsako leto ne. Na Tribeci pa se nam to sploh še ni zgodilo. Če se zavedaš, da je tvoj film poleg svetovne premiere v New Yorku tudi prvi film iz celotne jugo oziroma jadranske regije, pri katerem je sodelovala televizija HBO, pa se ti lahko samo smeji.
In Virčevim se tudi je smejalo, živčnosti pa se je uspešno izogibal celo capo di Virc banda Boštjan, na rdeči preprogi pred kinodvorano Regal tudi nekakšen povezovalec med vsemi vpletenimi strankami, od novinarjev do koproducentov in predstavnikov festivala. Med njimi je bil tudi umetniški direktor festivala Frederic Boyer, ki je film uvrstil v uradni program izmed 6626 prijavljenih filmov z vsega sveta, ker se mu zdi popolnoma unikaten, drugačen in fantastično zmontiran: »Vzbuja suspenz, je zanimiv, včasih smešen, obenem pa postavlja ogromno nekih vprašanj.«
Prašiček je preživel, ambasador vesel, da je konec
Žiga Virc je bil na rdeči preprogi suveren v poziranju, na filmski projekciji pa suveren v odgovarjanju na vprašanja, s katerimi publika ne bi odnehala, če je s sedežev ne bi vrgel naslednji film. Samozavest je zdaj že 29-letni režiser skupaj s filmom Houston, imamo problem! gradil štiri, pet let. Takrat se je vse skupaj namreč začelo – s filmskim napovednikom, ki je v trenutku postal spletna senzacija, medije po nekdanji Jugoslaviji pa spravil na noge z vprašanjem, ali je Jugoslavija res imela vesoljski program ali gre samo za dobro domišljeno potegavščino. Enako so se gledalci spraševali tudi v soboto. A to je Žiga z ekipo tudi hotel. »Film zamegljuje mejo med resničnostjo in fikcijo. Vabim gledalce, da zavzamete kritično stališče do tega, kar boste videli, pa ne samo v filmu, ampak v medijih, življenju nasploh. Od vas je odvisno, čemu boste verjeli in čemu ne,« je Žiga pojasnil občinstvu, a na njihovo veselje vseeno potrdil vsaj to, da je prašiček, ki so ga Jugoslovani med testiranjem rakete poslali v stratosfero, nato pa je končal v italijanskih vodah, preživel.
S filmom, ki 25. aprila prihaja v slovenske kinematografe, jeseni pa še na HBO, je ekipa Virc hotela povedati tudi simbolično zgodbo o vzponu in padcu Jugoslavije in tako jo je marsikdo tudi razumel. Kot takšno jo je zagotovo videl veleposlanik Republike Slovenije v Združenih državah Amerike Božo Cerar, ki se je udeležil premiere v New Yorku: »Film se mi zdi predvsem odraz tistih časov, miselnosti. Jaz sem rasel v Jugoslaviji in občutki, ki so me prevevali med ogledom tega filma, so takšni, da se mi zdi kar dobro, da nismo več del te zgodbe in da smo, ko smo videli, kam stvari gredo, šli na svoje.« Američanom se bo, če gre verjeti našemu ambasadorju, bolj kot Tito, ki na arhivskih posnetkih v ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja veselo puha kubanske cigare, zdel najzanimivejši filozof Slavoj Žižek, ki v naslanjaču v roza nogavicah brez čevljev z vso resnostjo razlaga, kaj je resnično. Na koncu pa ugotovi, da je resnično tudi, če se ni zgodilo.
Vesoljski program da ali ne?
»Odkrivanje in osvajanje drugih planetov in vesolja sta odvisna od skupnih naporov Zemljanov v želji po raziskovanju tega, kakšne sosede imajo,« je dejal Tito. Ali je dejansko imel vesoljski program, je vprašanje, ki je za ambasadorja preveč: »Preveč me vprašate. Vojaška industrija je bila v času Jugoslavije precej razvita in je bila znana tudi kot velika prodajalka orožja, tako da me ne bi presenetilo, če so šle raziskave v to smer. Navsezadnje je imela Jugoslavija lastno letalsko industrijo, tako da ne izključujem, da je bilo nekaj tovrstnih poskusov, ampak kaj zelo zelo udarnega, kar zadeva vesoljski program, ni bilo.«
»To je tako dobro narejeno, da sem se tudi sama velikokrat, ko sem prišla v montažo, morala vprašati, ali je nekaj res ali ne. Zelo pozoren moraš biti na vsako podrobnost pri gledanju filma in temu je namenjen – da se vsi senzibiliziramo v opazovanju pa tudi povezovanju, ker če vzameš nekaj osnovnih resnic kot temeljne gradnike, iz tega lahko zgradiš kakršno koli zgodbo. Ko v različnih državah berem, kaj ljudje pišejo, čemu verjamejo, kako se odzivajo, vidim, da nam manjka distanca, in ta film je narejen za to, da gradimo distanco do vsega, kar vidimo in slišimo, in uporabljamo zdrav razum,« je stanje stvari zaobjela Hanka Kastelicova, gonilna sila HBO za dokumentarne filme v Evropi. Obstoj jugoslovanskega vesoljskega programa je pokomentirala zelo ameriško: »No comment.« Okej, pa brez komentarja, saj se, tako pravi Boštjan Virc, vendarle moramo tudi sami malo angažirati pri tem, kaj gledamo.
