Nemški novinarji so se zatekli k duhovnemu pogledu na politiko. Kasnerjevi (dekliški priimek Merklove) so živeli praktično obliko teologije, ki je vključevala pomoč revnim, bolnim in prikrajšanim, je poročal Spiegel. Merklova je odraščala v prepričanju, da če tujec stoji pred vrati v dežju, ga spustite noter in mu pomagate. »Ob nedeljah govorimo o naših vrednotah. Sem predsednica krščanske politične stranke,« pravi danes kanclerka. »Potem pa pridejo k nam ljudje iz 2000 kilometrov oddaljenih krajev in mi jim ne bomo pokazali prijaznega obraza?«
V Nemčiji – evangeličanski ali katoliški, to ni pomembno – je pomoč beguncem, ki jo ponujajo na krščanstvu temelječe institucije, del državne politike. Enako velja za Avstrijo. Odprla so se vrata samostanov in župnišč, duhovni so sprejeli na tisoče ljudi. Ne glede na vero. Nemške in avstrijske cerkvene institucije so v ta projekt vložile veliko dela in veliko denarja. Ne morejo si privoščiti, da bi njihov zgodovinski odziv na največjo begunsko krizo po drugi svetovni vojni propadel, ker v drugih državah ne izpolnjujejo svojih krščanskih dolžnosti. Poleg tega je papež Frančišek rekel, da naj vse katoliške župnije v Evropi poskrbijo za kakšno begunsko družino in da je treba prazne samostane nameniti beguncem oziroma imigrantom.
V tem kontekstu je treba razumeti namero slovenskih škofov, da odprejo vrata slovenskih župnišč za begunce. Slovenska cerkev v evropskem (katoliškem) prostoru ni osamljena. Do nje so – zlasti iz Avstrije in Nemčije – prišli namigi, da bi bilo dobro sodelovati. Zakaj? Ker tako Bog zapove. Pa tudi zato, ker so skrajna desničarska gibanja ugrabila simbol križa in zdaj pod njim vzklikajo gesla proti beguncem, za rasno in versko čisto Evropo. Ko skrajneži zlorabijo podobo, ki si jo – z vzponi in padci – gradil dva tisoč let, zazvonijo alarmni zvonovi.
Zato nameravajo tudi v Sloveniji v »prazne prostore« namestiti najmanj petdeset beguncev. Nared so postelje v ljubljanski, celjski in mariborski škofiji, dogovarjajo pa se tudi o primorski, denimo o Ajdovščini, in vseh drugih škofijah. V internih pogovorih Karitas, ki bo projekt izvedel, omenja tudi večje število – od sto do tristo beguncev. Predsednica krščanskodemokratske stranke NSi Ljudmila Novak govori celo o pet tisoč beguncih, ki bi jih morala sprejeti Slovenija. Še vladna politika se je za zdaj zavezala, da jih bo vzela manj kot tisoč. SDS, ki se občasno rada brati s Cerkvijo, pa bi mejo zaprla – ne z žico, ampak s kitajskim zidom. Podporniki Janeza Janše so na nedavnem shodu Novakovo dobesedno izžvižgali.
V NSi sicer pravijo, da z namero RKC in Karitasa niso povezani. Jo pa podpirajo. Sprejemanje beguncev v posamezne župnije ima lahko za krščansko demokracijo sinergijske učinke. NSi računa na glasove razumnih, nefanatičnih katoliških volilcev, ki ne verjamejo v bajke o islamizaciji Evrope. V Nemčiji fanatiki nosijo po ulicah transparente proti Merklovi, na katerih je upodobljena z muslimansko ruto. Če bodo nazadnjaki hidžab nadeli tudi Novakovi, ga bo mirno lahko štela za – modni dodatek.
