Osrednji motiv in tema pesmi je smrt v svojih različnih funkcijah in oblikah. Semolič pa te večne teme ne prepušča naključnemu pojavljanju v pesmih, pač pa jih na smiseln način organizira v cikle in s tem zbirki daje preglednost in poseben notranji red. V prvem na izvirne načine prevzema glasove literarnih junakov, ki jih je na tak ali drugačen način zaznamovala smrt: Hamleta, Hadesa, Don Kihota, Sneguljčice, Parsifala. Nadaljuje v ciklu Dnevnik žalovanja, kjer opisuje izmišljena, a verjetna življenja, ki jih je zaznamovalo umiranje: denimo moškega, ki po smrti žene ostane sam z otroki. Nadaljuje s pesniško presenetljivo učinkovito serijo poročil o znanih množičnih in serijskih morilcih. Nato se vživlja še v nekatere literate (Voltaire, Verlaine, Abelard) in literarne junake, eden od sklepnih ciklov prinaša prvoosebne izpovedne epitafe anonimnih posameznikov. Dotakne se družbenih tematik, kakršna sta genocid in izbris, a nikoli surovo aktualistično.
Opisana pestrost in polifonost je pomemben izvor bralskega užitka v teh pesmih, ki niso »običajna« pesnikova izpoved, pač pa se ta meša z izpovedmi drugih ali pripovedmi o njih, pri čemer kakofonijo vseh teh raznolikih izkušenj blaži značilna Semoličeva melanholija, ki jo tokrat poganjajo vsi ti o minljivosti razmišljujoči glasovi, s katerimi avtor prepleta svoj pogled. Melanholija oziroma sladka žalobnost kot Semoličev avtorski pečat se kot običajno formira skozi poetično pripovedništvo, narativno brezhibno ubesedovanje, ki mu uspe zgolj z opisom, zvestim resnici, zadeti v bistvo vsake stvari.
Bistveni del bralskega užitka tako izvira iz do popolnosti realizirane, mestoma že kar perfekcionistične pesniške govorice, ki se izogiba pesniškim figuram in stavi na stvaren popis, tako materialnega kot miselnega sveta. Banalnosti se izmika s pretanjenostjo in odkritostjo na nepričakovanih mestih: »... šel domov v toplo zavetje znanega in prisluhnil večernim novicam na teveju, se milijontič pustil raniti nasilnemu govoru politike...« Sicer pa se zaradi svoje narativnosti ta poezija izmika citatnosti. Zahteva celovito branje ali povedano drugače: test celovitega branja uspešno prestane. Ni le zbirka pesmi, ki so balast, nabran okoli nekaj uspelih verzov, kot je v sodobni poeziji vse prepogosto.
Predvsem pa se poezija pri Semoliču dogaja v neizrečenem in tako je tudi v tej zbirki. Intenzivno približevanje predmetu pesmi namreč v kritičnih trenutkih (predvsem na koncu pesmi) postane zameglitev, dvom, odmik od tega, čemur se je pesem dozdevno bližala. Pesmi se vedno znova zaključujejo z interpretativnimi razprtji s še vedno dovolj določljivimi namigi, ki jih tudi tokrat rad nakazuje z »odprtimi« ločili, predvsem tropičji.
Semolič je ponovno napisal odlično pesniško knjigo, ki tokrat napravi dodaten korak, ko stopi iz lastne intime v svet drugega ter razširi pogosto minimalističen, na trenutke že kar malenkosten svet sodobne slovenske poezije.
