Al Adnani je zaslovel z objavo zloglasnega govora o ubijanju nevernikov na zahodu 23. septembra 2014. »Če nanese priložnost, da lahko ubijete kakega ameriškega ali evropskega nevernika, sploh pokvarjenega Francoza, Avstralca, Kanadčana ali kateregakoli nevernika, kateregakoli državljana države, ki je pristopila h koaliciji v vojni proti Islamski državi, ga ubijte, na kakršenkoli način lahko,« je dejal Adnani. »Zdrobite mu glavo ob steni, zakoljite ga z nožem, povozite ga z avtom, potisnite ga s pečine, zadavite ga ali zastrupite!«
Prvič se je zgodilo, da je Islamska država javno pozvala svoje privržence in borce k terorističnim napadom v Evropi in zahodnih državah. Samo tri dni zatem so pripadniki Jund al Khilafaha, alžirske podružnice Isila, odrobili glavo francoskemu turistu Hervu Goudelu. Mesec dni pozneje je neki kanadski musliman z avtom povozil dva kanadska vojaka, drugi pa dva dni zatem pred zgradbo parlamenta v Ottawi ustrelil vojaka na častni straži. Dva meseca po Adnanijevem govoru je iranski begunec v Avstraliji v kavarni v središču Sydneyja ugrabil osemnajst ljudi in dva ubil. Tri mesece po njegovem govoru je trojica pripadnikov Isila v Parizu postrelila dvanajst članov uredništva satiričnega tednika Charlie Hebdó. Nadaljevanje je v glavnem znano.
Ves svet bo zato v neposrednem televizijskem prenosu z zadržanim dihom spremljal izrek sodbe govorniku zloglasne teroristične organizacije, sodnik haaškega sodišča – na osuplost vseh v sodni dvorani – pa bo oznanil, da v Evropi in v zahodnih državah »ni bilo oboroženega spopada« in da posameznih napadov »ni mogoče šteti za organiziran napad večjih razsežnosti na prebivalstvo«. Vsekakor tožilstvo ne bo dokazalo neposredne zveze Abuja Mohameda Al Adnanija z napadalci v Parizu, Ottawi ali Bruslju, kaj šele njegove poveljniške odgovornosti. Kar pa se njegovih ognjevitih govorov – vključno s tistim zloglasnim septembra 2014 o pobijanju civilistov v Evropi, Ameriki, Kanadi in Avstraliji – tiče, bo sodni svet sklenil, da je »nemogoče onkraj vsakega dvoma trditi, da njihov cilj ni bil zgolj dvig bojne morale pri soborcih iz Isila«.
Predsednik sodnega sveta bo na koncu zaključil, da je zločin brez dvoma bil, a da Adnanijeva odgovornost ne sega dlje od njegovega političnega delovanja, pri čemer je ideja o svetovni islamski dominaciji vendarle povsem legitimna. »Projekt Islamske države je bil a priori politični, ne pa zločinski cilj,« bo na koncu dejal sodnik mednarodnega sodišča za vojne zločine in oznanil, da Abu Mohamed Al Adnani ni kriv niti po eni od točk obtožnice in je torej svoboden človek.
Sodba, ko bo enkrat do nje prišlo, bo šokantna in vznemirjujoča, ne bo pa presenetljiva. Vsekakor ne po prvostopenjski sodbi mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v procesu proti predsedniku Srbske radikalne stranke Vojislavu Šešlju, ki ga sodni svet ni prepoznal kot neposredno odgovornega za zločine pripadnikov prostovoljnih enot radikalcev v vojnah na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini niti za preganjanje nesrbskega prebivalstva, vključno z znanim primerom večinske hrvaške vasi Hrtkovci v vojvodinskem Sremu.
Vse do sodbe sodišča v Haagu je bil ta primer splošno razumljen kot tipičen primer etničnega čiščenja in eden lažjih v vsej karieri haaškega tožilca. Če bi obstajala osnovna šola za kriminalistiko in kazensko pravo, bi se o njem učili v prvem razredu.
Lekcija bi šla nekako takole: 6. maja 1992 so bil v Hrtovcih organiziran veliki miting Srbske radikalne stranke, na katerem je Vojislav Šešelj javno prebral imena sedemnajstih uglednih krajanov hrvaškega rodu in jih obtožil ustaštva, hkrati pa zagrozil, da »za Hrvate ni prostora v Hrtkovcih«. Tri dni pozneje so ljudje s Šešljevega seznama, člani njihovih družin in drugi Hrvati iz vasi začeli dobivati grožnje s smrtjo, pobili so jim pse in živino, streljali na njihove domove in jim na dvorišča metali bombe. Mesec pozneje so na njivi ob cesti našli truplo ubitega hrvaškega vaščana Mijata Štefanca. Dva meseca pozneje so vas preimenovali v Srbislavci. Tri mesece pozneje je večina Hrvatov že zapustila vas, v njihove hiše pa so se naselili Srbi. Nadaljevanje je v glavnem znano: od tisoč petsto Hrvatov, kolikor jih je v Hrtkovcih živelo pred vojno, jih je danes ostalo komaj nekaj sto.
Vprašanje je: kdo je kriv?
Lažjega primera in lažjega vprašanja, kot sem rekel, haaški tožilec v karieri ni imel, in vendar se je odgovor haaškega sodišča glasil: ne vemo, kdo je kriv, a vemo, kdo ni. Vojislav Šešelj ni.
V Hrtkovcih namreč »ni bilo oboroženega spopada«, posameznih napadov »ni mogoče šteti za organiziran napad večjih razsežnosti na prebivalstvo«, nemogoče je dokazati neposredno zvezo Šešlja z napadalci, kaj šele njegovo poveljniško odgovornost, kar pa se ognjevitega govora 6. maja 1992 tiče, je sodni svet presodil, da je »nemogoče onkraj vsakega dvoma trditi, da cilj Šešljevega govora ni bil dvig bojne morale pri članih njegove stranke«, in sklenil, da je »projekt Velike Srbije a priori politični, ne pa zločinski cilj«.
Niti sam Abu Mohamed Al Adnani, priznali boste, ne bi tega bolje formuliral.
