Po tragični tehnični napaki z zamenjavo medicinskih plinov v novogoriškem urgentnem centru je svet zavoda minuli petek vodstvu bolnišnice dovolil le komunikacijo z uradnimi preiskovalci. Za medije pa mu je do zaključka preiskave prepovedal dajati izjave za javnost. S tem naj bi zaščitili osebno integriteto zaposlenih v bolnišnici. Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je prepričana, da takšna odločitev nima zakonske podlage in je v nasprotju z zakonom o medijih.
Bolnišnica mora odgovoriti na vprašanja
»Splošna bolnišnica je kot javni zavod dolžna spoštovati določbe zakona o medijih in se ne more enostavno odločiti, da zakona ne bo upoštevala,« pojasnjuje Prelesnikova. Pojasnjuje, da kot informacijska pooblaščena sicer ne more na splošno presojati komunikacijske strategije bolnice, je pa vsekakor 45. člen zakona o medijih jasen: od zavezancev, torej tudi od bolnice, zahteva, da na vprašanje medijev odgovorijo v zakonsko določenem roku sedmih dni od prejema vprašanja. »Edini razlog, da lahko bolnica mediju zavrne ali delno zavrne odgovor na vprašanje, je, če so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja,« pojasnjuje pooblaščenka. Neupravičen medijski molk ima tudi konkretne posledice: globa od dobrih 2000 pa vse do 20.000 evrov lahko doleti samo ustanovo, direktorja ustanove pa se lahko kaznuje s 500 evri globe.
Predsednica sveta šempetrske bolnišnice Anita Manfreda do našega včerajšnjega klica ni bila seznanjena, da bi bil njihov sklep lahko kakor koli sporen. »Če bomo o tem tudi uradno seznanjeni, se bo svet ponovno sestal in se pogovoril,« nam je dejala predsednica sicer devetčlanskega sestava.
Stranpot, ki vse le še poslabša
»Nekomuniciranje je ena tistih stranpoti, ki krizno situacijo močno poglobijo,« je opozorila strateška svetovalka vodstvom in krizna komunikatorka Damjana Pondelek. Tudi zaradi neustreznega upravljanja kriznih situacij je v zadnjih letih upadel ugled celotnega zdravstva, je opozorila. »Zato nam ne bi smelo biti vseeno, kdo vodi zdravstvene zavode in kdo sedi v nadzornih organih teh zavodov,« je poudarila Pondelkova.
Ko je lani pomagala zaposlenim na oddelku, kjer je delal Ivan Radan, je ljubljanski klinični center posvarila pred izpostavljanjem pretresenih zdravnikov in medicinskih sester na tiskovnih konferencah ob izbruhu afer. A bolnišnice in njihova vodstva se iz javne komunikacije po njenih besedah nikoli ne smejo izklopiti. »Odločitev sveta zavoda, naj vodstvo novogoriške bolnišnice v krizni situaciji ne komunicira z mediji, priča o nemoči ter pomanjkanju izkušenj in znanj, kako ravnati v trenutkih, ko je vprašanj precej več kot odgovorov,« meni Pondelkova.
Bolnišnica bi morala v takšnih primerih komunicirati profesionalno, verodostojno, transparentno in sočutno, je dodala. »To so dolžni prizadetim svojcem, strokovni in laični javnosti, navsezadnje tudi sebi in svojim zaposlenim.« Ob molku se krizna situacija razplamteva po svoje, je spomnila, to pa lahko lahko prinese nepopravljive posledice. Po njenem bi bilo zato prav, da bi v bolnišnici in njenem svetu še enkrat premislili o svoji odločitvi za molk do konca preiskave.
