Mirjam Unger, filmska režiserka: Strašen znak dobe, ko niti otroci niso več zaščiteni

(Smeh.) Ne bi, nikoli in nikdar ne bi moškega vprašal, zakaj ima le moško ekipo. No, tega smo vajene, kajne? Ta moderator je sicer duhovit človek in tudi moj prijatelj. A vem tudi to, da je položaj v šovbiznisu, v katerem delujemo, težaven, da je veliko konkurence in frustracij. To so sicer zelo odprti, inteligentni ljudje…

Da, ravno zato je težko razumeti taka vprašanja. Ne vem, mogoče gre za strah pred izgubo moči oziroma za to, da jo bodo morali deliti bolj pošteno. Že dolgo namreč na našem področju vlada razmerje 70:30 v korist moških in ko zdaj zahtevamo še tistih dvajset odstotkov, torej polovico torte, se jim zdi, da jim krademo nekaj njihovega, nekaj, kar jim pripada.

Dogajajo se velike spremembe, ženske so vse bolj navzoče, povezujejo se, delajo skupaj, ker tako lažje pridejo do besede, lažje vstopajo v debate. Minuli teden smo bile filmske ustvarjalke v parlamentu in zahtevale 50-odstotno kvoto, polovični delež javnih subvencij za film. Razprava še ni končana, a je bila zelo zanimiva, spet se je pojavil argument, da pri finančni podpori ne gre za spol, ampak za kakovost umetnika.

Da, ravno zato smo seveda nasprotovale temu »argumentu« in dokazovale, da brez enakih produkcijskih pogojev ni mogoče govoriti o kriterijih za presojo kakovosti. Vedno ista razprava o spolu torej, le da je tokrat javna, ne ob kavici, in je zato zelo pomembno, da so ti argumenti javno predstavljeni. Naj ljudje vidijo, s kakšnimi pojasnili se ohranja diskriminacijo.

Mislim, da je treba povezati obe stvari, naše zahteve so tudi njihove, ko jih bodo nekoč sploh lahko izrazile. Zato se mi zdi pomembno omeniti Angelo Merkel, ki je edina v vsej EU pokazala ne le razumevanje humanitarnega problema, ampak ga je tudi ustrezno reševala, in to za ceno resnih težav v njeni politični karieri, medtem ko so moški le veliko govorili in na koncu onemogočili njen model reševanja. A tudi tu seveda ne gre samo za spol, poglejte si kanadskega predsednika Justina Trudeauja, ki pravi: »Seveda mora biti pol moči v ženskih rokah, pa saj živimo v letu 2o16!« In tudi to potrebujemo, pametno novo mlado generacijo moških (smeh), to samoumevnost, ki bo končno enkrat za vselej pometla s floskulami starejših moških generacij, ki iščejo pojasnila za to, zakaj je dobro, da smo odrinjene.

Zame je bil njihov glas pomemben, ker je zgodovina pač zgodovina moških, in to logiko so dolgo povzemali tudi tovrstni dokumentarci, moški so govorili, ženske pa so njim, novinarju in snemalcu servirale kavo. Mimogrede so lahko navrgle, da so tudi one bežale z Dunaja. Drugi motiv je bil oseben, ker sem po očetu iz judovske družine, moja stara mama je iz Berlina pobegnila v Izrael in si nekako ni mogla priznati, da je njena družina končala v Auschwitzu. Moja mama se je spreobrnila v judovstvo zaradi poroke z očetom in ta dvojnost nedvomno globoko določa tudi mene. Ko sem srečala te ženske v New Yorku, ki so imele tako močno voljo in so si ustvarile življenje, družine, je bilo zame zelo zdravilno, kot možnost, da se lahko pobeg konča tudi dobro.

Imate prav, to je tudi mene presenetilo, in kdo ve, ali te razlike ne obstajajo tudi znotraj tega begunskega vala, ali se tisti, ki so prišli prvi, ne otepajo onih zadnjih… Neka druga sogovornica v filmu je povedala, da je bil Queens v času njihovega prihoda ves »judovski in ves bel, potem pa so prišli vsi ti Azijci«. Očitno imajo tudi begunci kdaj isti refleks kot oni, ki so jih pognali v beg, biti na strani zmagovalcev, močnejšega dela družbe, gotovo predvsem zaradi potrebe, da ne bi bili nikoli več preganjani.

Glasbenic sem se lotila, ker je glasba ravno tako zelo moško področje, skozi vso zgodovino in tudi danes. Dvajset let sem delala na alternativnem radiu in vem, da so festivali večinoma moški, moški jih vodijo, moški nastopajo, moški so večinoma didžeji, ženske pa kvečjemu vokali. Članice te skupine so vsi nenehno spraševali: kje imate bobnarja? Ker so ves čas vse počele same, od tekstov in nastopa na odrih do organiziranja koncertov, se je feministično vprašanje do konca zaostrilo, ko so dobile otroke, ki so jih jemale s seboj na turneje, v večkrat slabih pogojih, slabo plačane. V nekem smislu je glasbenicam še huje kot filmarkam – nastopi v živo, na katerih morajo biti vedno najboljše, ne glede na to, ali ima otrok v v garderobi vročino.

Vodila me je istoimenska knjiga pisateljice Christine Nöstlinger in ko smo si pred snemanjem ogledali to vilo, smo takoj začutili, da deluje kot zatočišče, v katerem sta vojna in revščina res nekako ostali zunaj. Res je, govorijo o lakoti, a videti so drugače, ker je knjiga napisana s perspektive otroka, ki ne vidi vseh pretenj.

Verjetno ne, prav imate. Christine nam je povedala, da v resnici ni bilo tako, kot je napisala v knjigi, da je bilo v vili veliko pribeglih družin, vsaka v eni sobi, da so bili natlačeni... A v knjigi je to izpustila, hotela je opisovati radoživost otroka v groznih okoliščinah. Seveda smo bili mi zato v dilemi, kaj narediti, in na neki način so na koncu odločili stroški – bilo bi dražje. Ne se smejati! Seveda smo se spraševali, kako bi bilo, če bi zdaj prišla kakšna sirska družina v to vilo, mogoče bi bilo zelo podobno, otroci bi se oddahnili in začeli potepati, starši bi skušali vzpostaviti normalnost. A imate prav, ta idila je res dilema. Res je tudi, da smo film delali v mislih na otroke, namenjen je bil vzgoji in zato smo morali upoštevati omejitve, ki jih za določeno starost predpisuje država. Film so ocenili kot primeren za otroke nad štirinajst let, se pravi, da bi vsak malo večji realizem pravzaprav onemogočil prikazovanje po šolah.

Očitno smo v času, ko so otroci spet ostali brez zaščite. Po drugi vojni so si bili ljudje vsaj glede tega po vsem svetu edini: otroke je treba zaščititi, zaradi njih in zaradi prihodnosti. Danes pa niti glede tega ni več splošnega konsenza, in to je strašen znak naše dobe. Dobe, v kateri fašizem znova dviga glavo.