V mojem jeseniškem otroštvu so se v šoli med odmori govorili različni jeziki, v kotu dnevne sobe pri sošolkah je pogosto sedela babica v dimijah, z ruto na glavi, na proslavi ob dnevu OZN smo recitirali pesmi vseh republik, tudi makedonske. Nismo se razlikovali ali ukvarjali s priimki. Prve besede, ki na žaljive načine označujejo pripadnike drugih narodnosti, sem srečala ob prihodu v Ljubljano. Mujo in Haso sta bila železarja, očetova sodelavca, s katerima smo metali balinčke na prvomajskem pikniku. Multikulturnost mi je bila položena v vrtec, na dvorišče, v šolo in je tako postala moje osebno bistvo.
V začetku devetdesetih let smo se neko zgodnje sobotno jutro, kot mnogokrat, odpravili iz diskoteke Palma proti domu, a so nas v križišču presenetila vojaška vozila. Ta lekcija me je naučila, da se obdobje miru lahko konča z obdobjem vojne. Vojaške energije so se iz pomanjšane domovine umaknile v naše dnevne sobe in medijske novice. To je bil čas radožive mladosti, odprtosti srca in duha, in nenadoma so v naše življenje skozi široko odprta vrata začeli vstopati prijatelji, ki jim takrat nismo rekli begunci ali prišleki. Prišli so v glavnem kot prijatelji prijateljev in ostali z nami kot novi prijatelji.
Od takrat vem, da prišleki pridejo, se ustavijo, spočijejo, razmislijo, umirijo, potem pa gredo naprej, nekateri nekega dne morda nazaj, ali pa ostanejo med nami in z nami ter postanejo predani prijatelji. Udobneje, bolj bogato, humorno se počutim, ker me obkrožajo ljudje od povsod.
Lani poleti se je življenje tistih, ki jim je mar za druge, ponovno spremenilo. Nekateri, zaznamovani z izkušnjo devetdesetih, se čudimo temu, kako podoben pogled na novo situacijo imamo. Preplavili so nas potlačeni spomini, kajti dvajset let smo poskušali negovati le lepe izkušnje. Realnost pa je bila takrat otožna, polna dvomov in tesnobe. Nekateri pravimo: počutim se kot takrat in strah me je, da se bo zgodilo še kaj hujšega. Vzporedno se je pojavilo vprašanje, kako v svoje vsakdanje delovanje ponovno umestiti delček solidarnosti, kako najti svoje področje, na katerem lahko koristiš spreminjajoči se skupnosti. Na festivalu Mladi levi 2015 je pobuda Staknimo glave povezala podobno čuteče ljudi in prva stvar, ki smo se je lotili skupaj in vsak zase, je bila spontano izobraževanje. Javni pogovori, okrogle mize, ki so potekale v Ljubljani, so vsakemu od nas pomagali iskati svojo pot k novi humanosti.
Prihod prišlekov v Kotnikovo ulico pred tremi tedni v dobro sosedstvo Stare elektrarne je nenavadno, času primerno darilo, nova izkušnja in izziv. Znameniti hladni soboti, namenjeni toplemu sprejemu, ki je bila v medijih popolnoma napačno zaznamovana kot spopad za in proti, je sledilo vabilo na kavo, čaj in piškote. Prejšnji petek popoldne smo se zbrali v Stari elektrarni: dečki iz Kotnikove ulice in vsi, ki nam je mar. Na čaj nas je prišlo veliko, pred začetkom smo se spraševali, kaj se bo zgodilo, bodo prišli fantje iz Kotnikove. Prišli so. Dogodek je bil za tisti del nas, ki se nismo odpravili na meje, prvo pravo srečanje s prišleki iz Sirije, Afganistana, Iraka, Gruzije... Spoznanje, ki nas je pretreslo na začetku, je bila težka medsebojna komunikacija. Vsemogočna angleščina, ki nas v tem delu sveta dela multikulturne, je v novi zgodbi skoraj neuporabna. Pogovarjali in opazovali smo se dolgo, počasi, vztrajno. Pomagali so trije prevajalci, za katere je jasno, da jih čaka v bližnji prihodnosti neskončno dela. Komičen potek srečanja je bil, da smo začeli tako, da smo jim ponujali umetnost, jih vabili v Kinoteko, Kinodvor, v muzeje, galerije, jim poskušali pričarati bogastvo delčka sveta, v katerem so se znašli. Končali pa smo z vprašanjem čisto vsakdanje kulture. Zaradi dejstva, da je pred nami veliko težko rešljivih stvari, smo jih vprašali, kaj potrebujejo takoj. Izkazalo se je, da je to kava, možnost skuhati in zgolj nadaljevati kulturo pitja kave, imeti prostor in pogoje za to.
Dogodek je imel nerazložljivo moč, po koncu so mi na poti domov po licih tekle suhe solze čudenja in vtisov. Temeljno spoznanje je vprašanje sporazumevanja, zdaj mi je res jasno, da tudi abecede in pisave nimamo skupne, drugo spoznanje je občudovanje prijateljic, ki so se s predanostjo že spopadle z majhnimi in veliki težavami prišlekov. Tretje spoznanje pa je, kako pomembno bi bilo, da s svojo slovensko administrativno počasnostjo nehamo zapravljati čas novih ljudi med nami, njihovo mladost, energijo, pripravljenost zaživeti na novo. Zaslužimo si, da novi ljudje živijo blizu nas in ne osovraženi v taborišču na robu gorenjske avtoceste. Lepo bo, ko bo Kotnikova postala primer sožitja v iskanju boljše prihodnosti za vse. Jasno pa je, da je za to potrebno veliko potrpežljivega sodelovanja tistih, ki v tej zgodbi nosijo kravato, in tistih, ki jim je mar.
