V resnici sem vesela, da je konec tega adrenalina, da sem se spet znašla v svojem miru, v vsakdanu. Edino takrat se da ustvarjati. Od trenutka, ko sem izvedela za nagrado, nisem ničesar več naredila. Ampak s tem ni nič narobe, rada imam vmesne postanke. Ko delam v ateljeju, delam vsak dan, dokler skulpture ne končam. Potem se umirim, da si naberem moči, idej. Pospravim atelje, ves material, s katerim sem pred tem delala, to počnem že od nekdaj.
Po sili razmer sem se s svojim ateljejem nekajkrat selila, vedno sem potrebovala čas, preden sem se navadila na nov prostor. Dolgo sem hodila po ateljeju in razmišljala, kje sploh začeti, kje je tisti kotiček, ki mi bo najljubši; kot muca, ki išče najboljši prostor za svoj dremež.
Se glede na prostor spreminja tudi kiparjev pristop do materiala v rokah?Tega ne bi ravno rekla, so pa nedvomno prisotne druge ideje. Kipi iz zadnjega obdobja, odkar sem se vrgla v velike forme, se niso dosti spremenili, vanje si želim ujeti le več svetlobe in senc. Kot kiparka to tridimenzionalnost sicer ves čas iščem, brez tega kip sploh ne živi, zdaj pa bi jo rada poudarila še na neki drug način. Ko sem sodelovala na natečaju Spomenik ženskim demonstracijam za Pogačarjev trg v Ljubljani, sem razmišljala, da bi kombinaciji skulpture ter svetlobe in senc dodala glasbo. Dodala bi zvok ženskih glasov, ki bi simbolizirale vzklike protestnic med 2. svetovno vojno, ko so zahtevale izpustitev zapornikov in internirancev. Na natečaju nisem zmagala, ampak ideja je še vedno v meni. Morda jo bom uresničila že v metliški cerkvici, kamor so me pravkar povabili z razstavo.
Bodo to zvočni, zveneči ali kako drugače z zvokom podloženi kipi?Kolegica Alenka Vidrgar se ta hip ukvarja s tako imenovanimi pojočimi kamni, vendar sama razmišljam povsem drugače. Ena od možnosti je, da se kip preprosto ozvoči, je pa še mnogo drugih. Joe Plensa je imel pred leti na ljubljanskem gradu zanimivo inštalacijo: velik gong je obesil v Peterokotni stolp, spodaj v Kazematah pa postavil velike bakrene posode. Ko je nanje kapljala voda, se je to izjemno odzvanjanje slišalo še daleč naokrog. Od takrat naprej me vznemirja zvok ob skulpturi.
V mojih kipih se skrivajo bitja. Najprej je nastala ženska figura, nato pa sem jo nadgradila tako, da sem jo ovijala v nove in nove plasti gline, kot bi se bitje hotelo skriti, zabubiti. Zanimivo pri tem je, da so prve skulpture, ki so nastale s takšnim nadgrajevanjem, simbolizirale ravno zvonove, torej tudi zvok.
Kakšno zgodbo pripoveduje glina?Uporabljam žgano glino, ki je različnih barv, od rdeče, črne do bele. Glino kupim že barvano, večkrat pa jo barvam sama z barvnimi izvlečki iz drugih glin, v vsakem primeru pa morajo izhajati iz zemlje. Kamen je bil zame premrzel, tudi pretežak. Prvi pa je vedno otip – in glina je topla, bolj prevodna.
Glina mi odpira tudi vrata v zgodovino. Tudi moji starši so oboževali starodavno umetnost. Ko sem kot dekletce z njimi obiskala Pompeje in videla okamnele kipe ljudi, me je to zaznamovalo za vedno. Idejno sem se potem bolj naslonila na egipčanske sarkofage, pri katerih me je pritegnilo dejstvo, da dva sarkofaga vedno ščitita nekoga tretjega znotraj grobnice. Zato tudi sama svoje kipe rada postavim po tri skupaj, s tem simbolizirajo dialog. Simbolika smrti po staroegipčansko govori o tem, da si umrl in hkrati nisi. Še vedno si prisoten, vedno se rojevaš na novo. Treba se je učiti od zgodovine, skulpture pripovedujejo te zgodbe.
Nikoli pa nisem imela pred očmi nekega vzora iz zgodovine, morda le v začetku kip Venere in njeno ženstvenost. Te moje ženske figure so z leti tako ali tako postajale čedalje bolj nerazpoznavne, preoblikovale so se v cvetove. Skulptura pred ekonomsko fakulteto v Mariboru je v prvi vrsti cvet, lahko pa jo vidite kot dve ženski figuri ali pa samo eno, vsekakor pa vidite neko brstenje, simbol rodovitnosti.
Kako zaživijo vaši kipi v galerijskem prostoru in kako na javni površini?Od nekdaj so me zanimali alternativni prostori, ne toliko galerijski, če pa so že bili, sem jih na neki način zaprla ali drugače osvetlila. Dejstvo je, da material, s katerim delam, in forme, ki nastajajo, zelo sodijo v naravo. Tam zaživijo v neki drugi svetlobi, drugih barvah. Zelo sem bila recimo navdušena nad razstavno postavitvijo svojih kipov v Arboretumu.
Ne delam skic, ne rišem svojih idej, vse je v glavi, tudi ko ustvarjam velike skulpture. Mi je pa v veselje delati tudi majhne kipce. To je tako, kot bi pletel, kuhal, igral inštrument, skratka delaš nekaj z rokami in zraven ne misliš dosti na to. Potem včasih kaj uspe, kdaj pa tudi ne.
Takrat letijo kipi v smeti?Letijo, seveda. Vračam se pa ne, da bi popravljala, pri glini tega niti ne moreš, ker se hitro suši in se čez dva dneva ne da dodajati novih delov.
Z leti postajajo vaši kipi čedalje večji. Bodo še rasli?Kaj dosti več ne, ker peči za žganje gline niso tako visoke. Bi morala v Kikindo, kjer imajo ogromne peči pa tudi gline na pretek. Vse stare hiše v središču Ljubljane so pravzaprav še pokrite z njihovo opeko. Skulpturo na Poljanski cesti sem izdelala v Kikindi, nato pa so jo v kosih pripeljali v Ljubljano in jo namestili na fasado. Njihova glina ima tudi posebno lepo barvo, ni povsem bela, v sebi ima zlat odtenek.
V Sloveniji težko dobiš avtohtono glino. Včasih se jo je dalo kupiti v Komendi, zdaj se jo uvaža. Sama si jo priskrbim iz Nemčije, se pa sprašujem po njenem resničnem izvoru. Ko sem delala z glino iz Kikinde, sem imela izredno gladke roke, zdaj pa so ves čas razpokane.
