Časi za neodvisne knjigarne niso rožnati: potem ko se je pred leti zaprla knjigarna Vale-Novak v ljubljanski Wolfovi ulici, pa nato knjigarna z angleškimi knjigami Behemot, po 23 letih letih pa je denimo lani vrata zaprla knjigarna Kulturnica v Velenju, so te dni tudi iz Modrijanove knjigarne sporočili, da v maju zapuščajo prostore na Trubarjevi cesti. Po sedmih letih delovanja na ljubljanski »knjigarniški ulici«, kjer sta se jim kasneje pridružili še knjigarni Sanje in Mladinska knjiga, bodo izpraznili knjižne police, bralce pa vabijo, naj se po njihove knjige in učbenike v prihodnje odpravijo kar na sedež založbe na Poljanski cesti.
Na tnalu roka ali glava?
Direktor založbe Modrijan Branimir Nešović pojasnjuje, da je knjigarna vsa leta od odprtja poslovala z izgubo, negativne rezultate pa je krila založba, ki v večletnem ozračju splošnega varčevanja prav tako beleži padanje prihodkov: »Na neki točki tako poslovanje postane nevzdržno in začne ogrožati osnovno, založniško dejavnost. Če se odločaš, ali boš dal na tnalo roko ali glavo, je najbrž izbira jasna.« Če je kupcev premalo, ne pomaga ne kakovosten knjižni program ne obiskani kulturni dogodki, pravi Nešović in dodaja, da si velike knjigotrške mreže zagotavljajo preživetje s prodajo neknjižnega programa, kjer posamične knjigarne z omejeno ponudbo sploh ne morejo biti konkurenčne. Prodaja papirne galanterije, spominkov in darilnega programa, ki so bili na voljo tudi v Modrijanu, je tako po direktorjevih besedah le obliž na rano, ki ne ustavi krvavitve.
Založba Modrijan bo sicer tudi po zaprtju še naprej prirejala literarne dogodke na različnih kulturnih prizoriščih po Ljubljani, bralcem in kupcem knjig pa ostaja na voljo tudi Modrijanova knjigarna v Škofji Loki, za katero Nešović pravi, da je na meji rentabilnosti. »Ker je precej manjša od ljubljanske, so stroški bolj obvladljivi, upanje pa daje dejstvo, da se včasih zgodi, da je tedenski iztržek v Škofji Loki večji kot v Ljubljani, kjer je konkurenca mnogo večja,« še pojasnjuje.
Preveč knjigarn, premalo kupcev
Zaprtje ene večjih knjigarn v Sloveniji je alarmantno, meni direktor založbe Sanje Rok Zavrtanik in dodaja, da je zaradi različnih dejavnikov, med drugim rastočih stroškov poslovanja in upadanja prodaje knjig, pod vprašajem tudi obstoj knjigarn njihove založbe. Direktor založbe UčilaSrečko Mrvar, kjer upravljajo verigo knjigarn Felix, sicer meni, da je sosedska konkurenca na Trubarjevi Modrijanu škodovala. »Knjigarne lahko danes pri nas uspevajo skoraj le še pri subjektih, ki imajo močno podporo tržno orientiranih založb. Tiste knjigarne, ki so v lasti založb z manj komercialno orientirano produkcijo, pa so bistveno bolj ranljive,« še dodaja Mrvar, ki meni, da se bo število knjigarn pri nas moralo zmanjšati, ker jih je glede na povpraševanje preprosto preveč.
Direktor mariborske založbe LiteraOrlando Uršič sicer ne želi biti znanilec zapiranja knjigarn, a je prepričan, da bodo morale še mnoge knjigarne zapreti svoja vrata, če založniki ne bodo znižali cen in če na drugi strani knjigarne ne bodo znižale rabatov. »Morda pa bodo nekdanji minister Uroš Grilc in pobudniki zakona o enotni ceni knjige zdaj vendarle pogledali kakšen ekonomski učbenik in se poučili, kaj pomeni, če na trgu, ki je v stagnaciji in celo v recesiji, prepoveš in omejiš svobodno pobudo pri iskanju rešitev za ohranitev kupcev,« dodaja.
Za mnenje smo povprašali še Deana Ivandića, vodjo nekdanjega Behemota, ki pove, da prihodnosti za knjigarne v domačem knjigotrškem ekosistemu preprosto ni. »Tisti, ki od prodaje v knjigarni pričakuje desetodstotno letno rast, živi v letu 1982. Edina prihodnost knjigarn je v integraciji s knjižnicami. Sliši se paradoksalno, vendar bo knjigarna kot javni prostor zadihala šele, ko se bo osvobodila suženjstva založb in upravičeno postala del javne infrastrukture,« sklene.
Grozi uniformiranost ponudbe
Predsednica Društva slovenskih knjigotržcev in direktorica koprske knjigarne LibrisIngrid Celestina ob tem opozarja predvsem, da vsaka knjigarna, ki zapre svoja vrata, pomeni osiromašenje knjižne ponudbe. »Kaže, da slovenski knjižni trg ne potrebuje raznovrstnih knjigarn s pestro ponudbo tudi tistih na prvi pogled manj všečnih knjig oziroma se vse bolj zdi, da je dovolj le ena velika knjigotrška mreža in tisoč drugih prodajnih mest, na katerih se prodajajo knjige po znižanih cenah.«
Boji se, da bo prišlo posledično do uniformiranosti knjižne ponudbe v knjigarnah, ki ne bodo več tudi kulturno središče, kajti v takem primeru jih res ne bomo več potrebovali. Želi si boljšega sodelovanja vseh, ki delujejo na knjižnem trgu: tudi država bi morala biti po njenem mnenju bolj pozorna na zagotavljanje konkurenčnosti, s svojimi ukrepi pa bi morala delovati v smeri popularizacije knjige in branja, da bi knjiga spet postala predmet, ki si ga želi vsakdo imeti doma, ker je to nekaj najbolj običajnega.
