Ko je bil madžarski premier Viktor Orbán lani pozno poleti še črna ovca evropske družine, mu je avstrijski kancler v pogovoru za nemški tednik Spiegel namenil primerjavo, ki je dvignila veliko prahu po Evropi. Vkrcanje beguncev na vlak, ki bo odpeljal v drugo smer, kot jim je bilo rečeno, nas spominja na najmračnejša poglavja evropske zgodovine, je dejal Werner Faymann z zanj osebno nenavadno ostrino in v diplomatsko-političnem jeziku Evropske unije med partnerji javno ne prav pogosto uporabljanim besednjakom.
Avstrijskega veleposlanika v Budimpešti so nemudoma poklicali na madžarsko zunanje ministrstvo, Orbán pa je nekaj dni kasneje prišel na Dunaj. Avstrija se v težkih časih ni vedla prijateljsko, je opoldne po sestanku s Faymannom dejal madžarski premier, a on, Orbán, da je pripravljen pozabiti »absurdno primerjavo z nacizmom« in »čisto laž«, da na Madžarskem kršijo človekove pravice. Po še nekaj pikrih na avstrijski račun pa je Orbán nato ne prav določno dodal: »Toda odnosi med državama so zdaj boljši kot danes ob osmi uri zjutraj.«
Zmanjkalo je potrpljenja
Werner Faymann je bil takrat še povsem »na liniji« nemške kanclerke Angele Merkel, s katero sta po njegovih besedah »zavzeto, dobro in tesno« sodelovala. Teroristov in beguncev ne gre mešati, je (v duhu izjave Merklove: »Uspelo nam bo!«) tiste dni še dejal Faymann v enem izmed intervjujev, kajti »begunci bežijo tudi pred teroristi, bežijo, da si rešijo življenje«. Zamisli o nadzoru na notranjih mejah schengenskega območja je odločno zavračal, prav tako predloge za oblikovanje trdega schengenskega jedra manjšega števila držav. To bi bil konec schengena, je konec novembra med obiskom v Berlinu menil Faymann, konec evropske ideje.
Avstrija je tako še vso lansko jesen velikodušno sprejemala begunce in s pregovorno dobro organizacijo skrbela bodisi za nadaljevanje njihove poti bodisi za njihovo namestitev v Avstriji. Šoloobvezni otroci tistih, ki so v Avstriji zaprosili za zatočišče, so se, denimo, sproti vključevali v šolo, šolsko ministrstvo pa je te dni začelo iskati dodatnih 26 milijonov evrov, s katerimi bi do konca šolskega leta lahko plačalo nove učitelje, socialne delavce in psihologe, ki jih potrebujejo begunski otroci.
Toda na drugi strani je Faymanna v začetku letošnjega leta minilo potrpljenje v pričakovanju »solidarne in skupne« evropske politike glede begunskega vprašanja. Po nekaj mesecih opozarjanja, da problemov ni mogoče rešiti niti na avstrijski niti na nemški meji, ampak ob sodelovanju vseh evropskih držav in Turčije ter s političnim razpletom vojne vseh proti vsem v Siriji, po nekaj neuspešnih poskusih, da bi v okviru EU zbral dovolj »kritične mase« za pospešitev vzpostavljanja sprejemnih taborov v Italiji in Grčiji, ter po spodletelem in iz Bruslja kritiziranem poskusu, da bi predvsem višegrajsko četverico omehčal z grožnjo zamrznitve evropskih sredstev, je tako avstrijski kancler sredi letošnjega januarja napovedal korenito spremembo politike do beguncev. Z njo je Avstrija v bistvu suspendirala schengenska pravila.
Karierni aparatčik
Resnici na ljubo je treba reči, da je Faymann presenetljivo dolgo stal ob strani svoji nemški kolegici. Popustil je šele, ko je notranjepolitični pritisk zaradi politike »odprtih vrat« postal preprosto prehud, ko so se tudi znotraj njegove lastne socialdemokratske stranke pojavile zahteve po »reguliranju dotoka« in določitvi »zgornje meje« in ko je postalo očitno, da notranja ministrica iz koalicijske ljudske stranke kanclerja s svojimi izjavami vse pogosteje postavlja pred »izvršena dejstva«. Kot ga je, z izpustitvijo Grčije s seznama povabljenih na dunajski sestanek zunanjih ministrov držav balkanske poti, ta teden postavil tudi ljudski zunanji minister Sebastian Kurz. Oboje – pa še mogočno senco desnopopulističnih svobodnjakov Heinza Christiana Stracheja – so tako v Berlinu kot Bruslju očitno spregledali, drugače jih nenadni zasuk Dunaja ne bi tolikanj presenetil.
Ko je pred volitvami leta 2008 prevzel precej demoralizirane avstrijske socialdemokrate, stranko z dolgim izročilom od avstromarksizma in Karla Rennerja do Bruna Kreiskega in Franza Vranitzkega, je Faymannu le malokdo prerokoval dolgo kariero. Navzlic dolgoletnim političnim izkušnjam, po začetkih v strankinem podmladku predvsem kot dunajski mestni svetnik in deželni minister, in razmeroma dobremu omrežju v stranki (zlasti pa v sindikatih) je bil širši javnosti leta 1960 na Dunaju rojeni Faymann bolj ali manj neznan, njegovi nastopi pa so izdajali kariernega aparatčika. Vendar mu je – poleg krivde ljudske stranke za predčasne volitve – nemara prav ta neizrazitost prinesla odločilno prednost na volitvah, ki so bile dva tedna po izbruhu finančne krize. Stranka je resda veliko izgubila, vendar je zadržala primat, ker je bila ljudska stranka ob še več mandatov.
Zdaj ga imajo radi v Münchnu
Avstrija je gospodarsko krizo, ki je sledila finančni, razmeroma dobro prestala. Ne tako zelo dobro kot Nemčija, vendar zaradi prepletenosti svojega gospodarstva z nemškim dovolj dobro, da je Faymann leta 2013 (Avstrija je leta 2007 podaljšala parlamentarni sklic na pet let) z geslom Varna roka ob ponovnem nazadovanju podpore socialdemokratom dobil še drugi mandat. Njegovega uspeha ni ogrozila niti manjša afera, ko je drugič poročeni Faymann, oče dveh hčera, leta 2012 v televizijskem pogovoru priznal, da se je njegov študij prava končal po nekaj predavanjih, brez enega samega izpita, denar pa da si je pred poklicno politično kariero služil kot taksist. Volilci so bolj upoštevali njegova zagotovila, da se ne bo nič spremenilo, še posebno pa, da socialdemokrati ne bodo na noben način posegali v pokojninski sistem.
Faymann je tako kancler že osmo leto, kar se po Vranitzkem oziroma v zadnjih dveh desetletjih ni posrečilo še nikomur, v času druge avstrijske republike, torej po drugi svetovni vojni, pa skupno le štirim predsednikom vlad. Mnogi njegovo »obstojnost« pripisujejo tudi »blagi obravnavi« v verjetno še vedno najmogočnejši avstrijski javnomnenjski instituciji, bulvarskem dnevniku Neue Kronen Zeitung; Faymann in Hans Dichand, leta 2010 umrli ustanovitelj in izdajatelj časopisa, sta bila osebna prijatelja. Drži pa tudi, da je kot kancler Faymann še pred najnovejšim zasukom begunske politike že večkrat ravnal skrajno pragmatično in prilagodljivo, na meji oportunizma. Dejstvo, da ga po novem črtijo v Berlinu, čislajo pa v Münchnu, v bavarski CSU, ki od Merklove že dolgo zahteva uvedbo zgornje meje oziroma občutno zmanjšanje števila sprejetih beguncev, to Faymannovo pragmatičnost lepo ponazarja.
