In seveda gre za otroke. Za otroke, ki so jim pobili starše, ki so jih nasilno ločili od njihovih družin, jih prisilili, da so kot Mojzes in otroci Izraela šli peš čez morje, mimo slovenskih policistov na grško-makedonski meji, čez Preševo, Šid in Dobovo, in pripustili v slovenska mesta, kjer so jim odklonili posteljo in jih hočejo pognati nazaj v koncentracijska taborišča ali beračiti na cesto v Šanli Urfi.
Za otroke gre. To pot tudi za šest konkretnih otrok, ki za preživetje potrebujejo nekaj krščanske ljubezni. Namesto postelje pa se zdi, da bi njihovi gostitelji raje zažgali hišo kot odprli njena vrata. Če cerkve nočejo odpreti svojih vrat, bi morali vsaj gasilci in druge institucije civilne družbe v krščanskem duhu reči svoje. Nič se ne pozabi. Vse je zapisano.
V obeh Zavezah je veliko zgodb in navedb o ljudeh in vsaj enem božjem sinu, ki so se znašli sredi zime pred vrati in so potrebovali zatočišče. Končali so v votlinah. Nikjer ni navedeno, da je takšno obnašanje v Sloveniji skladno s črko ali duhom Svetega pisma in evropskimi vrednotami.
Okrog beguncev je nastal velik nesporazum. Ni krščansko s policijo in vojsko zavračati ljudi, ki bežijo iz države, na katero združene sile vsega sveta mečejo bombe. Lahko da je v skladu nacionalnim interesom, ki temelji na napuhu, jezi, zavisti, pohlepu in požrešnosti, ni pa krščansko. Prvi na udaru so Sirci, ki so z našimi krščanskimi temelji tesno povezani. Iz Sirije je doma 108 krščanskih svetnikov in mučencev, med njimi sveta Kozma in Damjan, papež Gregor III. in sveti Jurij iz Antiohije, ki ga ne gre mešati s svetim Jurijem iz Kapadokije na naših gasilskih domovih.
Sirski sveti Jurij je imel zelo sodobno življenje. Leta 758 so ga na sinodi v Manbiju v bližini Alepa izvolili za patriarha. Vendar sta izvolitvi nasprotovala vplivna Janez, škof iz Rake, kjer je danes sedež kalifata, in David, škof iz Dare, kjer so bili leta 2011 prvi spopadi med policijo Bašarja Asada in demonstranti. Kalif Mansur je v Bagdadu vrgel svetega Jurija v zapor, v katerem je ostal, dokler ga ni njegov naslednik kalif Mahdi osvobodil in mu omogočil, da ponovno združi razdeljeno cerkev. Med Homsom, Alepom, Rako in Daro so bili položeni temelji naše civilizacije.
Po žilah tistih šestih otrok teče kri svetega Jurija iz Antiohije in dolge vrste krščanskih mučencev. Ena temeljnih krščanskih vrednot je ljubezen, ki jo je treba nameniti tudi sovražniku. To pa niso sovražniki. V najslabšem primeru so žrtve sovražnikov. Do žrtev sovražnikov pa se je treba vsaj spodobno obnašati, če jim prav ne zmoremo izraziti niti malo ljubezni. Drugače se na krščanstvo niti od daleč ne moremo sklicevati, ampak se lahko pohlevno pridružimo tribalizmu.
Vzhodni Evropejci imamo med Poljaki sijajen zgled krščanskega obnašanja. Duhovnik Maksimiljan Kolbe je v Auschwitzu stopil na mesto obsojenega na smrt in umrl mučeniške smrti. Papež Janez Pavel II. je Kolbeja razglasil za svetega Maksimiljana in mu kot atribut pripisal bodečo žico. To je obveljalo kot dejanje življenja v skladu s krščanskimi temelji Evrope.
Ni znano, da bi papež za svetnika razglasil kogarkoli, ki je s fašističnimi plakati domobranskega porekla hujskal ljudi proti žrtvam terorja in zanje zahteval bodečo žico. Če se sklicujejo na krščanske vrednote, lahko govorijo samo o vrednotah, ki peljejo naravnost v pekel.
Okrog bodeče žice in evropskih krščanskih temeljev je svoje povedala najvišja avtoriteta evropskega krščanstva. »Človek, ki razmišlja samo o gradnji zidov, ne pa gradnji mostov, ni kristjan.« je rekel papež Frančišek. »To ni evangelij.«
Sporočilo je bilo neposredno namenjeno ameriškemu predsedniškemu kandidatu Donaldu Trumpu, ki med kampanjo napoveduje, da bi ob izvolitvi zgradil zid med Združenimi državami in Mehiko, da čezenj ne bi prihajali migranti. Papež ga je izobčil iz občestva kristjanov, pa je Trump do sedaj gradil samo nebotičnike. Do sedaj nima še nobenega zidu z bodečo žico na vrhu na vesti. Le kaj bo papež Frančišek rekel za madžarskega in slovenskega premierja, ki sta na mejah svojih držav zgradila zidove iz bodeče žice? V katero občestvo je treba vpisati slovenskega premierja, ki je z vso svojo politično težo pritisnil na Makedonijo, naj zgradi čim višji zid in čim bolj brezobzirno zavrne vse, ki bi v Sloveniji lahko zaprosili za azil? Kristjan ne ravna tako. Kristjan tudi ne vodi sistematično mesece sovražne politike do beguncev in jih potiska za policijske kordone, ko njegova politika obrodi sadove, pa z jokajočim glasom in brez listka pred sabo poziva k strpnosti. Tako ne ravna kristjan. Še pobožnjakar ima več stila. To je politika brez vsakršne duhovnosti.
Leta 2004 smo se veselili vstopa v Evropsko unijo, ker smo v tej skupnosti videli zagotovilo, da ne bomo več doživeli politike, ki temelji na hladni brezčutnosti in se v imenu legalizma odpove vsakršni človeškosti, njen simbol pa je bodeča žica. Idejo Evrope teh vrednot je treba nekako ohraniti pri življenju. To bi bilo krščansko dejanje. Občestvu zmernih ateistov so te vrednote blizu, v svojih dejanjih pa se drži načel trdne laične morale.
