Tako po barvi kot po okusih. V velik kozarec namreč zložijo različne oblike sladkega fižola, želatine, sladkega sadja, kokosovega mleka, sladkega krompirja, sladkega riža, pokrijejo z nastrganim ledom in prelijejo s kondenziranim mlekom. Jed je najboljša, če vse sestavine zmešate, in od tu je tudi ime: halo-halo oziroma uradno haluhalo pomeni nič drugega kot zmešati.
Halo-halo je tako popularna slaščica, da jo strežejo tako na ulici kot v razkošnih hotelih. Sladka ledena mešanica pa izhaja iz Japonske. Japonci imajo podobno slaščico, imenovano kaigori, ki je nastrgan led s kondenziranim mlekom. Ko so Japonci pred drugo svetovno vojno to slaščico prinesli na Filipine, so jo Filipinci predelali, dodali nove sestavine, predvsem fižol in sadje. Zato so jo sprva imenovali mango-ya, kakor se imenuje fižol, ki je bil vmešan med led, a ker so nenehno dodajali nove sestavine, so jo na koncu poimenovali zmešanica. V zadnjih letih je halo-halo postal znan tudi v drugih delih sveta, predvsem po zaslugi filipinskih izseljencev. Ko ga je poskusil eden najbolj znanih kuharskih mojstrov Anthony Bourdain, je dejal, da »jed nima nobena smisla, a je na čuden način odlična«.
