Blagoslov ženske starosti je tudi ta, da ti je všeč vedno več moških, ali pa si lahko privoščiš o tem prostodušno govoriti. Na hladilniku ima naša babi fotografije iz revij, na katerih je Bradley Cooper, neki detektiv iz nadaljevanke, ki je ne poznam, in potem stoji pred hladilnikom in vzklika, poglej, kako je lep! Zdaj se mu je pridružil tudi Prevc.
Moja na novo vzcvetela mati celo govori, da bo šla spet ven. Prvič po dveh letih, odkar je bila operirana na zloglasnih kolkih. In to v Planico. Na skoke. Navijat. Boš šla, ja, se ji posmehujemo, saj še do nabiralnika v veži nočeš.
»Pa bom šla!« trmasto vztraja in si v ta namen spet barva lase. In potem me razsvetli! Seveda! Tudi mojo novo radoživost gre pripisati smučarskim skokom! Saj neprestano preverjam, kdaj bo kak prenos, in nobenega ne zamudim. Nič ni tako pomembno ta trenutek. Če bi me recimo Pahor poklical in mi rekel, naj pridem v vladno palačo, ker mi mora izročiti medaljo dela z zlatim vencem, bi mu rekla: »Sori, Borči, danes so skoki v Zakopanah!« Sicer pa, kaj govorim. Itak bi bil tam! V Zakopanah. »Vsi gledajo skoke! Moraš biti tam!« mu teži njegova PR-služba. Mimogrede, Pahor je v oddaji Na žaru končno dokazal, da si pri nas nihče ne upa žaliti politikov v obraz.
Pojdimo nazaj k moji mami, ki je veliko bolj simpatična kot Pahor. Ona ima do konca sezone na koledarju označene vse TV-prenose.
»Da se imam česa veselit!« pravi.
Potem sedi na kavču, stiska drobne peščice in kriče navija, pri tem pa preklinja kot ogrski konjušnik, česar sicer ne počne. Vsi se bojimo, da ji bo od silnega navala navijaške strasti ven pometalo srčni spodbujevalnik in vseh pet obvodov. Si predstavljate to grozo, da med tekmo doživi napad? Pa da jo pripeljemo na urgenco, in ko nas zdravnik vpraša, kdaj se je to zgodilo, rečemo: »Ko je štartal Prevc…« Morda bi ji morali prepovedati gledati skoke? Po drugi strani pa je, kot sem rekla, živahna kot še nikoli in bi prej rekla, da so ji skoki podaljšali življenje.
Nova nordijska pomlad moje mame pa ima tudi slabe strani. Med napadi evforije in dobre volje ima tudi trenutke globoke potrtosti.
»Kaj bom pa počela, ko bo spomladi skokov konec?« zateglo sprašuje z rdečimi očmi. In to se sprašujem tudi jaz. In nisem edina. Česa se bomo veselili, o čem se bomo lahko pogovarjali, kaj bomo lahko upali? Pa poglejmo! Morda olimpijskih iger 2016 v Braziliji? Malo morgen! Vprašanje, če sploh bodo! Tamkaj na tekmovalce in obiskovalce preži strahotni komar, ki povzroča anomalije pri fetusu in bog ve kaj še vse. Če jih ne bo potamanil komar, jih bo pa strup proti mrčesu, ki ga v tisočih hektolitrih zlivajo po Riu de Janeiru. Tam bo tudi raj za teroriste z vsega sveta. Seveda imamo tudi na poletni olimpijadi nekaj kandidatov za kakšno kolajno, toda naši skakalci jih dobijo zanesljivo na vsaki tekmi. Sicer pa… Nogomet? Ne vem. Vprašajte Katanca in njegov naduti ksiht, česa se lahko veselimo. Košarka? Vprašajte vsevednega Zdovca. Rokomet. Smo popušili pred kratkim. Edino odbojke, če ne bojo zamenjali trenerja, se lahko veselimo.
Toda šport ni edina stvar v Sloveniji, katere se lahko radostimo. Ali pač? Pred leti smo se recimo začeli veseliti, ko so pričeli zapirati osumljence za gospodarski kriminal. Toda že čez par dni smo jih videli v Mercatorju, kako z nedolžnimi ksihti kupujejo francoski sir, ali jih srečali na letališču skrite za temnimi očali in časopisom, in takrat smo jih tudi zadnjič videli v domovini. Pravice se torej v Sloveniji v tem stoletju ne moremo veseliti. Morda uspehov slovenskih znanstvenikov?! Lahko bi se, če jih ne bi dosegali v tujini. Tako kot slovenska vojska. No, nekateri se veselijo policijskega štrajka, v primeru, da se bo zavlekel še za leto ali dve. Marsikateri znanec se radostno vozi naokrog nadelan.
Ja, slabo nam kaže. Zato pač uživajmo, dokler lahko. Zleknimo se ta vikend, ko je na vrsti Lahti, na kavče in fotelje, zavijmo se v slovenske zastave in se potresimo s cvetjem ter stiskajmo pesti in kričimo, dokler nam ne raznese glasilk. Prepustimo se silni ljubezni in občudovanju do velikega in malega Prevca, do Žabe Laniška, do Jurija in Robija in vseh ostalih. Upajmo samo, da bosta komentirala dr. Andrej Stare in Jelko Gros, ki sta trenutno daleč najboljši humoristični program na vseh slovenskih televizijah in ju obožujem. Potem pa pustimo solzam, da stečejo, ko bodo naši stopali na stopničke, in naj nam srce zaigra v ritmu slovenske himne, ki nas osreči tako redko.
Sama jo ponavadi poslušam z jezo v srcu, ko jo igrajo na raznih prireditvah, kjer ob njej svečano v prvi vrsti stojijo tisti, ki so nas spravili v drek in se poleg tega, ali so videti dovolj domoljubno, v mislih ukvarjajo tudi s tem, ali je Prešeren napisal tudi Soči ali je bil to mogoče tisti kaplan Martin Čedermac. In potem, izčrpani od sreče, kaj dobrega pojejmo in popijmo (kljub temu, da smo to počeli že med tekmo), se objemimo in kako zapojmo. Pari bodo imeli ponoči tudi boljši seks kot tedaj, ko ni skokov. Življenje bo za Slovence spet lepo kak dan ali dva. Imeli se bomo radi, fovšije ne bo in končno nas bo navdajal blagodejen občutek, da le nismo največji luzerji daleč naokrog in da vendarle ne zaserjemo vsega, česar se dotaknemo, in da smo pravzaprav en čudovit narod. Saj smo dali Prevca in fante.
