Jadranka Kosor: Na ruševinah je nemogoče zgraditi hišo

Najdaljša pogajanja

Pogajanja o meji so se, naj spomnim, začela že leta 1992 v okviru skupne hrvaško-slovenske meddržavne diplomatske komisije. V devetdesetih letih so se strokovne komisije ukvarjale s primerjavo dokumentacije, ugotavljanjem razlik v pogledih in iskanjem skupnih rešitev za določitev poteka kopenske meje. Na sestankih zunanjih ministrov v drugi polovici devetdesetih se je nato razpravljalo o posameznih vprašanjih, ki jih ni bilo mogoče uskladiti na strokovni ravni. Rešitve, ki so jih v tem času dosegli, so imele dragoceno uporabno vrednost v pogovorih, ki so sledili.

Kljub temu številni pogovori in sporazumi med slovenskimi in hrvaškimi vladami niso prinesli dokončnega dogovora in ureditve tega težkega in pomembnega vprašanja. Vse do sporazuma, ki sva ga v imenu svojih vlad in držav dosegla z Borutom Pahorjem. Mejno vprašanje je ostajalo nerešeno kar 18 let, dokler nisva konec leta 2009 podpisala arbitražnega sporazuma, s katerim sta se državi odločili končno, strokovno odločitev prepustiti arbitražnemu sodišču v skladu z mednarodnim pravom. Že prej je seveda prihajalo do pogovorov (in skoraj sporazumov) leta 2001, pa leta 2007 in spomladi 2009, a vsak od teh »skoraj doseženih sporazumov« se je spremenil v nov nesporazum, nove težave in nova nerazumevanja.

Pred sklenitvijo sporazuma o arbitraži iz leta 2009, ki sva ga podpisala z Borutom Pahorjem, je bilo veliko težkih pogajalskih dni, tehtalo se je vsako besedo, vsako vejico. Vključeni so bili strokovnjaki tako ene kot druge strani, delovala je tiha diplomacija, težko je bilo graditi zaupanje. Tako na Hrvaškem kot v Sloveniji so potekale burne razprave v parlamentu, javnosti in uradu predsednika države, mnogi so sporazumu nasprotovali. Toda med nama, premierjema, je bilo najtežje najprej zgraditi zaupanje, kajti brez zaupanja ni šlo naprej. Zaupanje je bilo most, preko katerega je bilo mogoče seči do opozicije in slehernega državljana tako ene kot druge države.

Za Hrvaško je pomenil podpis sporazuma umik slovenske blokade in tako željno pričakovano nadaljevanje pristopnih pogajanj o vstopu v EU. Ko sem prišla na čelo vlade, 6. julija 2009, je Slovenija blokirala kar 14 od 35 poglavij. Brez dogovora s Slovenijo nismo mogli naprej po evropski poti, zame osebno pa je bil vstop v EU cilj vseh ciljev in zadnji veliki, strateški vrhunec, ki smo ga dosegli.

Hrvaška je imela najdaljša pogajanja v zgodovini širitve EU. Imeli smo največ poglavij, tu je bilo 23. poglavje, ki smo mu rekli mati vseh poglavij, ter merila za odpiranje in zapiranje vsakega od njih. Vsako merilo je zahtevalo neko reformo, nič od tega ni bilo niti lahko niti preprosto in mnogim se je zdelo, da ne bomo nikoli prišli do konca te poti. Hrvaški državljani so bili že vsega naveličani in jezni zaradi blokad. Še danes se z grozo spominjam napetosti v obeh državah, še posebno ob meji, tako da sva z Borutom Pahorjem strahoma spremljala dogodke, ki bi jih lahko imenovali tudi provokacije.

Med mnogimi Hrvati je prevladovalo prepričanje, da je Slovenija kot članica EU nepravična soseda, saj je postala članica kljub temu, da ni imela rešenega mejnega vprašanja, in zdelo se je, da nas naši sosedje namerno spotikajo na naši evropski poti. Dogovor o arbitražnem sodišču je bil zato izrednega pomena in ob podpisu sporazuma sem začutila veliko olajšanje. Ko pa sem 9. decembra 2011 podpisala pristopno pogodbo v Bruslju, sem bila najsrečnejši človek v Evropi (in širše)! Borut Pahor mi je tedaj rekel, naj ne pozabim, da je to moja zgodba, vsi neuspehi in problemi pa bodo že kmalu pozabljeni.

Tako kot ni bilo bolj nesrečnega človeka na Hrvaškem (in širše), ko sem izvedela za poskuse posameznikov s slovenske strani na arbitražnem sodišču lani, ki so ogrozili verodostojnost te institucije in postavili pod vprašaj vse, kar smo s tolikšnim trudom zgradili. V tej situaciji popolne kontaminacije vsega, o čemer smo se dogovorili in to z arbitražnim sporazumom tudi podpisali, je lahko Hrvaška potegnila samo eno potezo. Hrvaški sabor je sprejel soglasno odločitev o izstopu iz arbitraže in hrvaški vladi naložil, da ukrepa v skladu s to odločitvijo. Za Republiko Hrvaško arbitražni sporazum torej ne obstaja več, zato je treba poiskati nove rešitve.

Odločitev sabora zavezuje vsako hrvaško vlado, zato bi to dejstvo na obeh straneh morali sprejeti. Prepričana sem, da bo tako. Kajti zaupanje je težko zgraditi, in ko se enkrat poruši, je na ruševinah nemogoče zgraditi novo hišo. Kakršnakoli odločitev arbitražnega sodišča, pri katerem Slovenija vztraja, bi bila v teh pogojih za nas nesprejemljiva, saj zaupanja v pravično sojenje ni več, razkrito ravnanje pa je pokazalo, da je šlo za udarec vladavini prava kot enemu od stebrov EU. Tako kot je vladavina prava eden od stebrov demokratičnih sosed Hrvaške in Slovenije, članic Evropske unije.

Hrvaške ne more nihče prisiliti

V trenutku, ko se Evropa še naprej sooča z neprevidljivimi razmerami begunske krize, ki v enaki meri prizadeva obe državi, bi bilo pomembno čim prej najti nov način reševanja mejnega vprašanja in se skupaj posvetiti negotovosti glede prihoda novih beguncev in migrantov. Ko je posredi velik problem, ki zahteva usklajeno politiko, je pomembno imeti v očeh to, kar nas povezuje, in ne, kar nas ločuje. Mostov, ki nas povezujejo, je več, in tisti, ki gradijo, vedo, kako težko je graditi. Kot je težko obnavljati porušeno.

V politiki so pomembni analiza, objektivna kritika, a tudi predlogi. To zadnje je najtežje, saj morate za vsak predlog dobro artikulirati argumente, brez katerih predlog ni verodostojen. Predlagam torej, da vladi naših držav skupaj poiščeta novo rešitev. Nihče ne more prisiliti Hrvaške, da prizna odločitve sodišča, ki ga šteje za kontaminiranega in neverodostojnega. Za Slovenijo je pomembno, da iz te neugodne situacije izide kot dobra soseda, ki obsoja vsak poskus kakršnekoli manipulacije. Obe državi morata, kot članici EU, zagovarjati vladavino prava in popolno neodvisnost sodstva. V neugodni situaciji, kakršni smo priča, bi bila primerna rešitev Meddržavno sodišče v Haagu. O tem smo se pogovarjali že v času, ko sem vodila vlado, a Slovenija ni bila za to. Od takrat je v naših rekah preteklo veliko vode, kot sosedje imamo veliko drugih problemov, ki bi nas morali povezati, zato bi bilo dobro, da spet pokažemo modrost in odločnost v zadevi mejnega vprašanja. Seveda pa za to potrebujemo pogumne politike tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.