Prisega, ki sta jo gostila Nenad Jelesijević in Lana Zdravković, se je dogajala v inscenirani kavarni, srbski kafani, kjer se poje, govori in zlasti pije. Govori se blagoironično o izkušnji menjave države in kulture, pije pa se, kajpak, rakijo, pijačo izvorne države. Sto zdravic pa smo na drugi strani napili na slovenski kulturni praznik; najprej premierno v poljskem Lublinu, kjer so bile posvečene praznovanju rojstva poljskega gledališkega režiserja in vizualnega umetnika Tadeusza Kantorja. Seveda tudi tokrat z vinom ni nazdravljala le avtorica, ampak tudi mi, gledalci. Ali še bolje, za oba performansa velja, da smo nazdravljali zlasti mi, gledalci.
Kdor neguje romantično idejo umetnosti in umetnika, ki proizvaja presežne vsebine ali s svojimi akcijami osmišlja naše vsakodnevno (trivialno) trpljenje in bedo, bi nad dogodkoma dvignil obrv. V pitju in nazdravljanju vendar ni nič presežnega, bi porekel, umetnik naj vendar zmore več in bolje! Mi, ki nam je za romantiko malo mar, pa vemo, da sta potem, ko sta kulturna in umetnostna infrastruktura v razsutju, ko se v umetniško in kulturno produkcijo posega (cenzura Bulčeve predstave), ko se država izneveri lastnim obljubam (Ksevt), ko ima na kulturni proslavi večjo težo potica kot umetnost, možnosti za preživetje kulture in umetnosti dve: cinično sodelovati pri procesu razgradnje ali se – zapiti skupaj s tistimi, ki jim je umetnost ljuba.
