Saj ne, da bi hoteli vleči kake pretirane vzporednice med raznovrstnimi ostanki poganskih tradicij, primerno prilagojenimi sodobnim potrošniškim modelom (s peščico etnografskih spektaklov vred), in vsakoletnim kulturnim dogajanjem v poklon Pesnikovemu spominu, četudi je pri prireditvah v Vrbi, na Prešernovem trgu ali v Cankarjevem domu (in seveda še marsikje) prisotna tudi določena ritualna razsežnost. Vendarle pa se zdi, da so slavnostni govori o pomenu kulture za naš mali narod, ki v teh februarskih dneh preplavijo domovino, vse bolj podobni nekakšni sprevrženi maškaradi, na eni strani besedičenje o duhovni substanci in temeljih človeškosti, na drugi strani vse bolj razmajan kulturni sektor: dotrajana infrastruktura (sveže prenovljena Narodna galerija je tu ena redkih svetlih izjem), vse manj plodni vrtički posameznih ustanov, vsesplošna razdrobljenost področja in kopica obubožanih umetnikov – podatek, da tretjina samozaposlenih v kulturi živi pod robom revščine, na žalost ni čisto od včeraj. In medtem ko se ministrstvo za kulturo tolče po prsih zaradi domnevno uspešnega gospodarjenja, institucijam zmanjkuje denarja celo za osnovne dejavnosti, ki so jih po zakonu dolžne izvajati. Za opisano stanje so seveda še najmanj odgovorni umetniki; a celo tisti, ki bodo jutri zasluženo prejeli najvišja državna priznanja za vrhunske dosežke, bodo – pa če to želijo ali ne – vključeni v ceremonialno postavljanje Potemkinove vasi.
Težava je seveda v popolnem razpadu kulturne politike, ki je zaradi nestrokovnosti, konfliktnosti in zaverovanosti vase odgovornih na ministrstvu za kulturo postala mešanica lobističnega plenjenja, kozmetičnih posegov dvomljive kakovosti (kvote), proceduralnih spodrsljajev (razpisi), zakonodajne stagnacije, nepremišljenega varčevanja, izogibanja odgovornosti (diskreditiranje kritičnih glasov, prelaganje prenove kulturnega sistema), avtoritarne retorike in slabo prikritega sabotiranja nevšečnih (Ksevt). Pa vendar: ko je zaradi odsotnosti razvojne vizije, skrb zbujajočega slabšanja razmer in vprašljivega kadrovanja pred dobrima dvema mesecema celo nacionalni svet za kulturo neuspešno zahteval odstavitev ministrice Julijane Bizjak Mlakar, posledično pa je iz njega izstopilo več uglednih imen, je baza vse bolj nezadovoljnih kulturnikov večinoma modro molčala; če je tišino direktorjev največjih in najbolje podprtih ustanov še nekako mogoče razumeti, je bila resignacija vseh tistih, ki so na robu obstoja, skoraj strašljiva, saj so se z vsaj načelno podporo omenjenemu strokovnemu telesu drznili izpostaviti le redki. Tako je lahko ministrica gesto prostodušno pripisala »politizaciji in prevladi zasebnih interesov« (!) – ljudi, ukrivljeno potopljenih v kruhoborstvo, očitno ne zdrami več niti najbolj aboten cinizem.
Pustne šeme bodo že v kratkem pregnale zimo; na pomladansko brstenje v kulturi pa bo očitno treba še malce počakati.
