Kadar Igor Đurović začne govoriti o košarki, je hitro jasno, da ima v sebi polno skrinjo anekdot. Ko odpre njen pokrov, ven uide množica besed. Kot narasel hudournik tečejo na dan in sogovorniku se zdi, da mu zgodb nikoli ne bo zmanjkalo.
Del prve večje je bil petega oktobra 1985. Na slavni tekmi med Cibono in Olimpijo, ki je zaradi administrativne napake v prvem krogu jugoslovanske lige v Zagrebu gostovala s 16 in 17 let starimi kadeti in mladinci. Med njimi je bil tudi Đurović. Pokrival je Dražena Petrovića. Ta je dosegel rekord jugoslovanske lige (112 točk), Cibona je zmagala s 158:77. A to je bil za Đurovića in prijatelje sladek poraz.
Gregu Popovichu podaril žganje
Igrali so proti idolu svoje generacije. »V dnevih pred tekmo sem bil tako važen, da sem povsem zanemaril šolske obveznosti. Nekaj dni prej nas ni nihče poznal, potem smo igrali pred polno dvorano v Zagrebu proti evropskim prvakom. In proti Draženu, človeku, ki je bil za nas bog.« Kot se za božanstvo spodobi, so ga tudi častili. »Ko je soigralec Matjaž Strmole ob eni od akcij padel, ni pustil, da bi ga pobral kdo od nas, ampak je na vsak način želel, da to stori Dražen. Potem si ves teden ni umil roke.«
To je bil zanj šele začetek druženja z velikimi košarkarskimi imeni. Kot novinar se je pogovarjal z bržkone vsemi zvezdniki z območja nekdanje Jugoslavije in mnogimi drugimi, tudi tistimi iz NBA. Velike zgodbe pa ne padajo z neba. Zato se je vse od začetka devetdesetih, ko je ob izidu prve številke začel delati na Ekipi, vsaj enkrat na leto odpravil v ZDA na tekme NBA, največkrat skupaj z Grego Brezovcem, zdaj uslužbencem košarkarske zveze. Z leti sta postala vodnika slovenskih novinarjev po NBA. Eno zanimivejših dogodivščin sta doživela leta 2005. San Antonio je postal prvak, zanj sta igrala Rašo Nesterović in Beno Udrih, ki ju je Đurović večkrat obiskal. Nesterović jima je priskrbel vstopnici za zabavo ob proslavi naslova. Družila sta se z zvezdniki, Timom Duncanom, Tonyjem Parkerjem, trenerjem Greggom Popovichem. »Toda prvi zvezdnik v slačilnici je bil dedek Bena Udriha. Z igralci je pel slovenske narodne pesmi. Imeli so ga zelo radi.« Sledila je zabava do jutra, med katero sta Đurović in Brezovec Popovichu podarila orehovo žganje. Kajpak je steklenica ekspresno spustila tekočino, poznanstva pa so se vse hitreje sklepala.
Brezec odgnal Nowitzkega
Ob neki drugi priložnosti je Đurović skupaj s tremi drugimi slovenskimi popotniki sodeloval v eni od ameriških televizijskih oddaj in presenečal Arvidasa Sabonisa, ker ga je nagovoril v ruščini, trčil ob nečimrnost Kevina Garnetta in spoznal ritual Tonyja Parkerja. Ta je pred tekmo trenirko ali brisačo vedno vrgel v glavo Benu Udrihu. Nekoč je Đurović predramil Dirka Nowitzkega. »Čeprav sem opravil več intervjujev z njim, si me ni nikoli zapomnil. Ko sem mu povedal, da sem prijatelj Iva Nakića, pa se je začel tresti od sreče. Kajti če ne bi bilo Nakića, on ne bi igral v NBA.« Medtem ko je Nowitzkega razveselil, je Jasonu Kiddu povzročil nekaj malega nevšečnosti. »Prijavil sem ga, ker ni želel govoriti z menoj. Verjetno je mislil, da ga bom spraševal o neki aferi, v katero je bil vpleten takrat.« V ligi NBA namreč košarkarji morajo govoriti z novinarji. Ukrep je bil učinkovit. Kidd je bil primoran spregovoriti, a je odgovarjal le z da in ne.
Med legende bo odšla tudi pot v ZDA na svetovno prvenstvo leta 2002. Zlato kolajno je osvojila Jugoslavija, Đurović in Brezovec pa sta spet slavila s prvaki. Po srečnem naključju jima je organizator zabave dovolil vstop v svojo hišo v Indianapolisu, z njima pa še petim ljudem, med katerimi je bil Primož Brezec, tedaj član Indiane. »Sedem se nas je peljalo z džipom. Na poti na zabavo smo srečali Nowitzkega in druge okajene nemške reprezentante. Proslavljali so bronasto kolajno.« Brezec je ustavil avto, izmenjal nekaj besed z znancem Nowitzkim. Ko je ta izvedel za zabavo, je bil navdušen, želel se je pridružiti. »Za nekaj sekund smo vsi obnemeli. Nato je Brezec rekel: 'Žal ne moreš z nami, ker nimamo prostora v avtu,'« je razložil in pokazal, kako je Brezca prijel za vrat, ker je odgnal tako slavnega košarkarja. »Nato sem ga na zabavi še vrgel v bazen,« se je zasmejal. Kakšna pa je bila zabava? »Razvratna. Ljudje so skakali v bazen in čez ograjo, kjer je živel Reggie Miller, ter metali razne predmete.« To še zdaleč ni zadnja zgodba v njegovem spominu. Toda kakšna mora ostati shranjena za kdaj drugič.
