Resen kontakt je bil ustvarjen, ko Slovenija ni več imela selektorja. Sam sem imel z Gruzijo pogodbo do konca lanskega leta, podobno kot Jure Zdovc, ki je opravljal odličen posel, a kot so mi dejali, ni dobil zelene luči kluba AEK. S predsednikom Matejem Erjavcem sva se o vsem dogovorila v petih minutah. Sam nisem imel nobenih pogojev, ob tem pa tudi finance pri meni niso bile primarni razlog, da sem sprejel ponujeno službo.
Navijači v Sloveniji imajo do košarkarske reprezentance vedno velika pričakovanja. Pritisk na vas kot selektorja bo velik. Ste na to pripravljeni?Slovenija pripada šoli stare jugoslovanske košarke, zato je jasno, da so standardi in pričakovanja visoki. Prednost tega, da je selektor reprezentance tujec, je v tem, da se ne ukvarja veliko z negativnim pritiskom in natolcevanji. Povsem se nameravam posvetiti moštvu in igralcem, ob tem pa se zavedam, da bo pritisk velik. Moje delo bo tudi, da pred njim zaščitim igralce. Med drugim tudi zato, ker igralci od reprezentance ne živijo, saj jih zveza ne plačuje. Igrajo zato, ker si to želijo, ker so patrioti in ker je to velika čast in privilegij. Vsako moštvo temelji na igralcih, ki so najpomembnejši. Vsi drugi smo le spremljevalci. Igralci tekme dobivajo, trenerji pa jih izgubljamo, to mi je povsem jasno. Za morebitni neuspeh bom nosil posledice izključno jaz. Od tega ne bežim.
Slovenija od leta 2004 ni igrala v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Vi ste z Gruzijo sodelovali v zadnjih treh. Kje lahko ležijo pasti?To je le dokaz, kako je košarka v Evropi napredovala. Lahkih nasprotnikov skorajda ni več. Kvalifikacije zagotovo ne bodo lahke, je pa Slovenija velik favorit. Zavedamo se, da bo vsaka tekma izziv, saj bodo Ukrajina, Bolgarija in Kosovo pod veliko manjšim pritiskom. Mi preprosto moramo priti na evropsko prvenstvo. Ko v življenju nekaj moraš storiti, potem to s seboj avtomatsko prinese velik pritisk. Kljub temu sem prepričan, da bomo prišli skozi kvalifikacije.
Verjamete, da se lahko Slovenija prihodnje leto na evropskem prvenstvu v popolni zasedbi bori za kolajne?Tega se vsi nadejamo. A moja trenerska filozofija je takšna, da je najpomembnejša naslednja tekma. Zagotovo o kolajnah ne bomo razmišljali, dokler ne pridemo skozi kvalifikacije. Razmišljati moramo le o tem, da dobimo vsako četrtino, ki nas čaka. Takšen pristop nas lahko popelje daleč. Naši končni cilji so zagotovo visoki, a treba je začeti na začetku. To je domača tekma proti Kosovu.
Kakšni so vaši načrti z Luko Dončićem?Kot selektor se osredotočaš na naslednjo tekmo in tisto, kar je pred teboj, hkrati pa razmišljaš tudi o strategiji, kje bo moštvo čez recimo pet let. Pripadam trenerjem stare jugoslovanske šole, ki so imeli hrabrost, da so nadarjene igralce uvrstili v moštvo in jih vrgli v ogenj. Luka Dončić je eden od igralcev, na katerega resno računamo, in verjamem, da se bo v Realu še naprej razvijal ter prepoznal osebni in tekmovalni motiv, da tudi v nacionalni selekciji pusti svoj pečat. Obstaja komunikacija med njim in ljudmi iz košarkarske zveze in samo vprašanje časa je, kdaj se bova slišala oziroma videla. Na splošno bo moja osredotočenost na mladih igralcih, ki so prihodnost slovenske košarke, in eden od njih je zagotovo Dončić.
Če želi imeti Slovenija visoke cilje, je prvi pogoj, da igra Goran Dragić. To, da se dobro poznata, je lahko pri tem le prednost, kajneda?Popolnoma se strinjam. Ne morem mimo tega, da sva skupaj preživela pol desetletja pri Phoenixu in ob tem ustvarila odličen odnos med trenerjem in igralcem ter se tudi osebno močno ujela. Goran je košarkarska institucija in eden najboljših organizatorjev igre na svetu. Je velik ambasador slovenskega športa. Njegovo igranje za reprezentanco nikoli ni bilo pogojeno s tem, kdo je selektor. Ne v preteklosti in ne tokrat. Obenem je profesionalec, ki dobro ve, kakšni so odnosi na terenu in zunaj njega.
Zagotovo pa ste slišali za takšne in drugačne govorice ob vašem imenovanju za selektorja prav v povezavi z vašim odnosom z Goranom.Z govoricami se ne ubadam. Spoštujem medije in novinarje. So most med košarkarskim moštvom in tekmo ter navijači in ljudmi, ki imajo radi ta šport. Mi je pa jasno, da morajo včasih ustvariti kakšno zgodbo, tudi če ne obstaja. Imam dovolj kakovosti, da lahko pomagam slovenski reprezentanci. Kakšna organizacija bi bila Košarkarska zveza Slovenije, če bi me na tako pomembno in odgovorno funkcijo postavila le zato, ker se dobro poznam z Goranom? Take govorice ustvarjajo negativno sliko o slovenski košarki in košarkarski zvezi, zato zagotovo ne prihajajo od ljudi z dobrimi nameni. A to me nikakor ne bo spravilo iz tira. Osredotočil se bom na pozitivne stvari, ker jih je zares veliko.
Kako nameravate prepričati najboljše igralce, da se odzovejo reprezentančnemu vabilu?Dejstvo je, da se je trend igranja za reprezentanco spremenil. Zavedati se moramo, da se nekateri mladi igralci zaradi možnosti dobrih pogodb in igranja za velike klube odrekajo nastopanju za reprezentanco. Ne moremo pričakovati, da bo vsak košarkar privolil v to, da je dva meseca odsoten od doma in družine, za to pa ne bo plačan in bo ob tem še pod ekstremnimi pritiski. Ne obstaja način, da nekoga prisiliš v igranje. Preprosto mora čutiti pripadnost svojemu narodu ter se zavedati privilegija, da lahko predstavlja svojo državo.
Ob igrišču sicer delujete izredno mirno, kar ni značilno za trenerje s področja nekdanje Jugoslavije.Vsi smo iz mesa in krvi, zato ni nihče ravnodušen ob stvareh, ki se dogajajo na parketu v tako dinamičnem športu, kot je košarka. Toda sam nisem teatralen človek, poleg tega tudi nisem alibi trener, ki bi širil roke, ko moj igralec stori napako, češ, poglejte ga, grešil je, jaz pa sem imel prav. Vsekakor se kdaj tudi razjezim na svojega igralca, a to mora imeti svoj namen, ne le to, da bi s tem privabil pozornost kamer.
Poznate primer Ivana Marinkovića, ki ima poleg srbskega tudi slovenski potni list in bi lahko igral za Slovenijo?Stvar bom preveril.
