Katoliška cerkev v Sloveniji je odškodninsko odgovorna za kazniva dejanja duhovnikov, če so ta storjena med delom ali v zvezi z delom, ki ga opravljajo, je odločilo vrhovno sodišče. Zavrnilo je obe reviziji zoper sodbo višjega sodišča v Mariboru iz leta 2011, po kateri so morale toženke – mariborska nadškofija, celjska škofija in župnija Artiče – spolno zlorabljeni žrtvi pokojnega artiškega župnika Karla Jošta zaradi prestanega trpljenja izplačati 80.000 evrov odškodnine.
Cerkev v podobni vlogi kot šole
Sodba, ki skoraj brez izjeme pritrjuje argumentom mariborskega okrožnega in višjega sodišča, je prelomna. »Če bo obveljala, bodo nižja sodišča morala glede odškodninske odgovornosti cerkvenih pravnih oseb presoditi na enak način,« nam je povedal pravni zastopnik oškodovanke Rok Čeferin. Cerkvene pravne osebe so zdaj postavljene v podobno vlogo kot šole ali športni klubi. »Če učitelj ali trener zagreši kaznivo dejanje spolne zlorabe v povezavi s svojim delom, odškodninsko odgovarja njegov delodajalec. Cerkev je bila doslej pri tem izjema,« pojasnjuje dr. Čeferin, ki je s sodbo seveda zelo zadovoljen. »Za našo stranko je zelo pomembna, saj ji je po desetih letih, kolikor traja postopek, končno tudi najvišja sodna instanca priznala pravico do odškodnine« (ki jo je oškodovanka sicer že dobila, op. p).
Pedofilski škandal, ki je s sodbo vrhovnega sodišča za žrtve spolnih zlorab le dočakal spodbuden epilog, je izbruhnil leta 2006. Artiškega župnika so tedaj obtožili za kar 16 kaznivih dejanj spolnega napada na osebe, mlajše od 15 let; zlorabljal naj bi jih v župnišču in v avtomobilu. Sodni postopek je stekel na okrožnem sodišču v Krškem, a se ni končal, ker je Jošt januarja 2007 umrl. V Cerkvi so srhljive izpovedi žrtev ves čas sprejemali z veliko nejevero. Delegacijo župljanov, ki so glasno stopili v bran »svojemu« župniku, je sprejel celo kasneje odstavljeni nadškof Kramberger. Za mučno in dolgotrajno sodno pot se je nato odločila le ena od njegovih žrtev. Maja 2007 je tožbo na celjsko škofijo naslovil odvetnik Rok Čeferin, ki je ocenil, da mora tudi Cerkev odgovarjati za ravnanje svojih podrejenih. V imenu tožnice je zaradi nepredstavljivega trpljenja žrtve zahteval 140.000 evrov. Sodni mlini so nato mleli vse do danes. Tudi sodba vrhovnega sodišča bo, kot vse kaže, morala prestati še eno sodno preizkušnjo. Katoliška cerkev je že sporočila, da se bo pritožila na ustavno sodišče. Časa za to ima 60 dni. Ker pravni postopki še niso zaključeni, škofje sodbe javno ne bodo komentirali, je povedal dr. Tadej Strehovec. Rok Čeferin o uspehu na ustavnem sodišču dvomi. »Ne znam si predstavljati, katera človekova pravica naj bi bila kršena župniji ali škofiji...«
RKC: Kršena avtonomija Cerkve
Po naših neuradnih informacijah sodbo vrhovnega sodišča v Cerkvi razumejo predvsem kot »zelo ponesrečen poskus« vpletanja v cerkveno avtonomijo. »V Cerkvi soglašamo, da ima žrtev pravico do odškodnine in do pravične sodbe. Ne more pa država v ta namen kar sama interpretirati notranjih razmerij v verskih skupnostih, saj so te ločene od države, in odločiti, da so posamezne pravne osebe v Cerkvi odškodninsko odgovorne za dejanja podrejenega, še posebej če mu očitanih dejanj niso niti naročile niti niso zanje odgovorne,« je povedal naš sogovornik iz krogov blizu vodstva ljubljanske nadškofije.
Kot poudarja, duhovniki niso v delovnopravnem odnosu s škofijo ali župnijo, poleg tega je ta sodba tudi evropski unikum: »Veliki senat evropskega sodišča za človekove pravice je v primeru Sindicatul 'Păstorul cel Bun' proti Romuniji julija 2013 odločil, da država ne more ugotavljati notranjih pravnih razmerij med duhovniki in versko skupnostjo, saj je to izključno stvar notranje avtonomije in prava posamezne verske skupnosti.« V Cerkvi poleg tega tudi poudarjajo, da Karl Jošt ni imel pravih možnosti za obrambo, saj je umrl pred koncem postopka.
Tudi za Cerkev velja slovensko pravo
Vrhovno sodišče je vse argumente tožnic (župnije, škofije in nadškofije) zavrnilo. Do očitkov iz tožbe nadškofije – da so bila dejanja pokojnega Jošta storjena zunaj veroučne učilnice, da z učenjem verouka nimajo nobene zveze in da duhovnik ni delavec župnije ali škofije, pač pa le »pastir izročene mu župnije«, ki je za svoja dejanja sam osebno odgovoren – se je opredelilo na več mestih.
Med drugim so v sodbi zapisali, da je presoja o notranjem razmerju med duhovnikom in Katoliško cerkvijo sicer res pridržana kanonskemu pravu, toda »ko Cerkev vstopa v razmerja s 'tretjimi', mora spoštovati tudi pravni red Slovenije«. Odgovornost tožnic pa ne izhaja iz položaja pokojnega kot župnika, temveč iz njegovega položaja veroučitelja. Njegovo poslanstvo ni bilo zgolj to, da učenkam poda versko znanje, temveč tudi to, da ga poda na sprejemljiv način, se pravi brez posegov v njihovo spolno integriteto, je zapisalo sodišče, ki je v »brezplačnem opravljanju poslanstva« prepoznalo delovno razmerje v okvirih obligacijskega prava. Kot veroučitelj, še piše v sodbi, bi pokojni tudi moral poskrbeti, da bi učenke lahko prostore župnije varno zapustile. Jošt pa je svoje mladoletne žrtve vozil domov s svojim avtomobilom in (tudi) to izkoristil za grobe posege v njihovo spolno integriteto.
Ranka Ivelja
