Od Kanala do Frankfurta je približno 930 kilometrov. Nekaj deset kilometrov gor ali dol in ena oziroma dve državi, odvisno od poti, ki jo izberete. Najhitrejša in najbolj vozna pot, torej z največjim deležem avtocest in najmanj serpentinami čez prelaze, vodi mimo italijanske Gorice in Vidma čez mejni prehod pri Trbižu proti avstrijskemu Beljaku, nato čez mejni prehod pri Salzburgu, od tam naprej pa mimo Münchna, Nürnberga in Würzburga. Pot je mogoče prevoziti v osmih urah, vključno s kakšnim ne predolgim postankom. S poznavanjem razmer na nemških avtocestah je realno načrtovati deseturno vožnjo.
Avstrijsko-nemška meja spet otipljiva
Petek dopoldne je, prvi teden po božično-novoletnih praznikih. »Gastarbajterji« so se v Nemčijo že vrnili, tedenski migranti pa se bodo zvečer vozili iz Frankfurta in ne vanj, zato ob načrtovanju enega daljšega postanka za kosilo in verjetnem zastoju na avstrijsko-nemški meji računam na okoli deseturno potovanje. Da, nepregledne kolone pločevine na mejah in razrahljani živci. Schengna, ki je obmejne objekte spremenil v svojevrsten spomenik dobrih starih časov, ko smo se v še neklimatizirani pločevini kuhali na mejah, že zdavnaj ni več. Čeprav nemška oblast vztraja, da notranjih meja zaradi begunske krize ne bo znova vzpostavljala, kot sta to storili Švedska in Danska, je avstrijsko-nemška meja znova otipljiva.
Že več kilometrov pred mejnim prehodom ob Salzburgu na posledice nemške mejne kontrole opozarja tabla za zastoj. Sicer se mu je mogoče z nekaj iznajdljivosti in poznavanja okoliških regionalnih cest ali pa z uporabo Googlove navigacije, ki nesporno deluje precej bolje od Garminove, izogniti. A tokrat se nadejam, da Garminova ocena o »le« polurnem zastoju na meji drži. Promet se počasi gosti, dokler se dve koloni vozil ne začneta pomikati v ritmu plačevanja cestnine na italijanskih avtocestah.
Minute in ure se kopičijo
V zastoju tičim kakšnih 15 minut, potem pa se začne kolona počasi premikati proti še vedno nekaj kilometrov oddaljeni meji, navigacija pa vztrajno dodaja minute k predvidenemu prihodu na cilj. Čez približno 45 minut se dve koloni vozil končno zožita v eno, kar je znak za to, da je provizorična mejna kontrolna točka blizu. Kmalu zagledam dva policista, ki si ogledujeta vozila, ki prečkajo mejo, in ocenjujeta stopnjo sumljivosti. Kot ženska s hčerko v avtomobilu s slovensko registracijo jim očitno nisem sumljiva. Nemška policista dokumentov ne preverjata, niti vozil ne ustavljata. Le nekoliko s pogledom ošvrkneta notranjost avtomobila, nato pa z roko nakažeta prosto pot. Odkimam v pozdrav in stopim na plin, mimo velikega šotora, kjer nemški policisti pravkar obdelujejo dve sumljivi vozili, kombi z romunsko registracijo in osebni avto z avstrijsko registracijo. Ko sem pred meseci prvič izkusila več kot dvourni zastoj na meji, so policisti preverjali turistični avtobus z bošnjaško registracijo. Tudi sicer najraje preverjajo vozila z balkanskimi registracijami.
Decembra pred dvema letoma, ko Evropa zaradi begunske krize še ni razpadala pred mojimi očmi, sva se s partnerjem odpravila obiskat družinske prijatelje v hrvaškem Varaždinu. Nič hudega sluteča se voziva v začrtani smeri, ko ob pogledu na cestno oznako, ki je napovedovala slovensko-hrvaško mejo, skoraj hkrati preblediva. Kaj pa osebni dokumenti? Mrzlično začnem brskati po torbici in na srečo odkrijem potni list. Osebne izkaznice, ne vem prav natančno zakaj, že kakšnih 15 let nimam.
Kontrola dobra le za dobiček prvega počivališča
Evropa brez meja mi je že tako zelo zlezla pod kožo, da si je drugačne sploh ne predstavljam več. Obstoj meddržavnih meja mi je postal tako tuj, kot so mi tuje vzhodnoevropske prestolnice brez etnične in kulturne pestrosti. Združena Evropa, ki jo delijo »le« še ekonomsko-socialne razlike, jeziki in nacionalne posebnosti, mi je postala tako vsakdanja, da sem ob nedavnem obisku Budimpešte morala dvakrat pomisliti, ali so Madžari že v evrskem območju ali pa imajo še forint. Ugotovila sem, da se da v Budimpešti preživeti tudi brez forintov. Kakopak, gostinci in še zlasti taksisti navajenost na evro vestno izkoriščajo z zasoljenim menjalnim tečajem.
Ko torej hitim proti prvemu počivališču na nemški strani, se sprašujem, kako uspešni so sploh tovrstni mejni ukrepi. Ali ima Nemčija poleg rahljanja živcev potnikom in ustvarjanja nepotrebnih časovnih, bencinskih in okoljskih stroškov sploh kakšne uspehe? No, zagotovo so nad ukrepom navdušeni na prvem počivališču na nemški strani, ki ima vse od uvedbe kontrole povečane finančne prilive. S hčerko si privoščiva nemške klobase in njej ljubo papriko, sama pa še tisto črno polivko, ki ji tu pravijo kava. In se sprašujem, ali so to še zadnji vzdihljaji Evrope brez meja pred klavrnim propadom čudovite (in ekonomične) ideje svobodnega gibanja ljudi.
