Zoki pozna vsak kotiček mestnega središča in vsi poznajo njega. Če se z njim zapelješ v kavalirju, se takoj počutiš domače, saj si deležen pozdravov branjevk, natakarjev, uličnih glasbenikov. Vedno nasmejan in ustrežljiv je na diskreten način skupaj s kolegi dvignil raven storitev javnega prevoza po ljubljanski peš coni. »Izhajam iz gostinstva in miselnost, da ima stranka vedno prav in ji je treba ustreči, sem prenesel na šofiranje. Če je nekdo težko hodil, sem mu ponudil prevoz, če je nekdo težko nesel, sem ustavil in mu pomagal. Če ne drugega, smo se vsaj pozdravili. Nekaterim je bilo najprej čudno,« se nasmeji.
Je kavalir v kavalirju, saj gospem in gospodom ob njem ni treba nositi vreč ali torb, celo na domu jih pobere in jim pomaga do vozila. Ve se, da imajo vedno prednost pri prevozu tisti, ki jo najbolj nujno potrebujejo, to so starejši, onemogli in ljudje s posebnimi potrebami, ki se brez pomoči ne bi mogli premikati po centru. Njihovo hvaležnost dokazujejo pisma, ki jih Zoki ob praznikih prejema prek družabnih omrežij in z voščilnicami. »Ko preberem kaj takšnega, se mi orosijo oči,« je pokazal pismo gospe, ki ni mogla prehvaliti njenih izkušenj s kavalirjem in njegove ustrežljivosti.
Ogledalo mesta
Rečan, ki se je v slovensko prestolnico preselil leta 1999, ker je tukaj našel svojo boljšo polovico in si ustvaril družino, je bil najprej dve leti voznik avtobusa pri Ljubljanskem potniškem prometu. Leta 2008 pa je bil med prvimi, ki so se priključili projektu Kavalir. Lani je s kolegom Igorjem Kvržićem, s katerim je začel razvijati kavalirski pristop in ekipni duh, prevzel vodenje ekipe kavalirjev, ki obsega že devet voznikov in pet vozil, po ljubljanskem središču pa je prepeljala že blizu milijon potnikov.
»Počaščen sem, da sem lahko prevzel to vlogo. Zaenkrat nam gre zelo dobro, saj podobno razmišljamo in delujemo ekipno. Vsaj enkrat na teden se dobimo in pogovorimo. Naša naloga je, da smo prijazni, ustrežljivi in da imamo v mislih, da smo ogledalo mesta. Pri tem pa moramo biti čim bolj enotni. Fantje razumejo zgodbo, zaupamo si med seboj in tako skupaj gradimo ta servis,« je razložil. Štirje imajo gostinske izkušnje, tako da delujejo kot dobro uigran natakarski tim v »restavraciji«, ki obsega ves ljubljanski center. Frekvenca ljudi je primerljiva, saj prejmejo tudi do dvesto klicev na dan in v najbolj zasedenih dneh opravijo še enkrat toliko prevozov.
Ljubitelj Ljubljane in nogometa
Ljubljano in županov rek, da je najlepše mesto na svetu, je Stojinović vzel za svoja. »Tukaj sem se res našel. Najprej geografsko, saj so blizu gore in morje, pa tudi kamorkoli želiš, na Balkan ali v druge dele Evrope, lahko prideš. Sistem, v katerem delam, mi leži in sem hvaležen za priložnost, ki sem jo dobil. Mesto je prijazno, čisto, varno, zeleno,« kar ne more prehvaliti slovenske prestolnice, katere središče verjetno pozna bolje kot kdor koli. Pravi, da prav vsak kotiček in 80 odstotkov ljudi, ki tukaj živijo in delajo. »Vsak dan se pozdravljamo, si pomagamo, nekatera znanstva pa so se razvila v prijateljstva.« Ker tako dobro pozna središče mesta, je občasno tudi informator in napol vodič, ki pomaga turistom, upokojencem in drugim, da se znajdejo, kje so in kam morajo.
Ob tem je tudi velik ljubitelj nogometa, zato mu neizmerno veselje predstavlja, da sta se oba njegova sinova vrgla v ta šport in se uspešno kalita v vrstah nogometnega kluba Bravo. »S ponosom lahko rečem, da sem si ogledal skoraj vse njune tekme. V tem zelo uživam in ju podpiram. Hodim tudi na gostovanja in pomagam klubu,« se je nasmejal do ušes. Ob tem pa na mobilniku ponosno kazal fotografijo, kako je sredi Maribora ob zmagi Brava nad domačini ponosno razobesil ljubljansko zastavo. Trenerji sinov so mu za podporo celo podarili zadnji zmagi v državnem prvenstvu. Starejši sin Dušan ga je že pri 15 letih razveselil z naslovom državnega prvaka, še posebej pa z zmago in zadetkom v državni reprezentanci – in to proti Hrvaški na njihovem terenu.
