Veselje, žica okrog vratu in žebelj

Na proslavi ob 25-letnici osamosvojitve Slovenije je slavnostni govornik g. Mozetič med drugim povedal: »Bodimo ponosni na svojo domovino, bodimo veseli.« Glede ponosnosti na domovino najbrž ni spora, sporna je besedna zveza »bodimo veseli«. Česa naj se veselijo ljudje? Ali je veselje, da imamo sto sedem tisoč nezaposlenih, da imamo tristo tisoč upokojencev, ki imajo manj kot petsto evrov pokojnine, da ima štirideset tisoč zaposlenih negotovo obliko zaposlitve, da smo uničili lesno, tekstilno, obutveno in strojno industrijo? Kdo se še spomni Litostroja, Tama, Iskre, Planike, Laboda, Slovenijalesa, Cicibana, Novoteksa, Svee, Mebla in številnih drugih tovarn, ki so bile velike izvoznice, ki so se spopadale s kapitalističnim trgom ter bile uspešne. Novejše generacije sploh ne vedo za vse to, kar smo imeli uspešnega, pa s(m)o to dobesedno uničili in sesuli. Zato bi kazalo posneti film o tem, kaj vse s(m)o podrli, da se ne bi čudil neki znani sodržavljan, češ da mu ni jasno, zakaj ljudje žalujejo za časom, ki je bil slabši. Tisti, ki ustvarjajo izredne razmere, seveda ponavljajo, kako je za vse to kriv bivši sistem, da bi skrili lastne hude napake, ki so jih zagrešili v zadnjih petindvajsetih letih. Kako naj se veselimo številnih dokapitalizacij (beri: legalne kraje denarja)? Ali naj se veselimo pokradenega družbenega premoženja, dvomljivih privatizacij, raznih patrij, orožarskih afer? Kako se veseliti dejstva, da je treba vse prodati, pri tem pa se ne omogoča lastnim državljanom, da prek oblik zadružništva odkupijo dobra podjetja? Slovenija ima v zgodovini dobre izkušnje z zadružništvom, samo ozreti se je treba nazaj, na leta pred enaindevetdesetim. Ali naj se veselimo, ker s(m)o tisoče ljudi izbrisali s seznama človekovih pravic in nihče ni odgovarjal, pa odškodnin, ki jih je treba plačati tem ljudem, kljub temu da so nas Erjavčevi »visoki predstavniki (ne)uspešno« zagovarjali pred mednarodnimi sodišči? Kako to, da se Erjavec ni oglasil o tem, marveč je tiho, se pa oglasi glede napovedi o urejanju meja s Hrvaško? Vsakič ko se oglasi, me je strah, kaj bo zakuhal. Najboljši je, če ničesar ne naredi, ker takrat ne dela škode. Ne moremo biti veseli, g. Mozetič, če moramo plačati Hrvaški štirideset milijonov evrov odškodnine, ker bo treba državo »dokapitalizirati« v tolikšnem znesku. Verjetno minister Mramor išče rešitev, kako dvigniti davke, da se ta luknja zamaši. Ali pa bo uvedel davek na ustekleničen zrak in tako ta denar nabral, mi pa bomo dihali na škrge. Naj za začetek najprej pobere izplačane nagrade tistim, ki so (ne)uspešno vodili to celo zgodbo, ker imajo vsi imena in se ve, kdo je predlagal tako drago rešitev. Te dni beremo, da nas hoče nekdo iz Banke Slovenije osrečiti z novim predlogom za ustanovitev privatne slabe banke. CI SRP se takoj prijavlja, da jo ustanovi in odkupi vse terjatve, seveda pod pogoji, ki jih predlagajo predlagatelji. Ne moremo biti veseli, saj so nas najprej ostrigli kot ovce do golega, sedaj pa nas še z žico ograjujejo, tako da bomo končno pasli travo, kot so napovedali na začetku osamosvojitve, samo da bomo samostojni. Mi pa smo kot ovce. Dovolj je klečeplazenja, najprej »našim levim«, potem ponovno nekim »našim desnim«, dejansko naši pa smo zunaj vsega. Čas je, da pridemo do besede tudi naši. Mi, državljani. Skrajni čas je, da se civilna družba ponovno poveže, združi moči in z metodo pritiska lustrira vse tiste, ki nas petindvajset let vlečejo za nos, mi pa hodimo za nosom, jim dovolimo, da nas vlečejo za nos. Ker vedno mislimo, da bo bolje, damo jim še eno možnost, saj upanje umre zadnje. Ampak enkrat vse umre! Ko nam zabijejo žebelj v krsto, tudi upanja ni več. A preden se to zgodi, stopimo skupaj, ljudje, saj nam ni vseeno, za Slovenijo gre!