Četrt stoletja pozneje sem bil tako spet nad Buzetom na nekdanji slovensko-hrvaški meji: na trasi, po kateri je slovenska vojska takrat potegnila 650 kilometrov bodeče žice, zdaj poteka urejena pešpot z drevoredom javorjev in lip, po kateri gre vsako leto na pohod po Poti spominov in tovarištva na tisoče izletnikov iz Slovenije in Hrvaške. Tu, med Črnico na hrvaški strani in Maršiči na slovenski, je predzadnja, sedma kontrolna točka Poti, kjer mladi prostovoljci udeležencem dajejo žige, s katerimi na zadnji, osmi kontrolni točki na obali Piranskega zaliva dobijo zlato medaljo. Mesta niti ne bi prepoznal, če ne bi bilo tistega velikanskega puhastega hrasta, ki še danes, petindvajset let pozneje, kot orel razširja svoja krila nad Istro.
Nihče me ni prepoznal. Na klopco sem položil protihemoroidno blazino, sedel in opazoval mlado učiteljico, ki je imela s skupino učencev uro zgodovine na prostem. »To je bilo, otroci, prav tu, pod tem hrastom,« je govorila, medtem ko so otroci žvečili sendviče. »Narodni heroj Boris Dežulović je obležal zapleten v ostro žico, ko se mu je zazdelo, da sliši glas, ki ga kliče: Boro, si to ti?«
* * *
»Boro, si to ti?« je ponovil glas in tedaj ob zori sem prvič pomislil, da se mi je dokončno zmešalo. Poskušal sem pregnati glas za hrbtom in se namestiti tako, da bi manj bolelo. Po številnih poskusih, da bi se izmotal, so mi v ostro žico ostale ujete ne le noge, ampak se mi je ovila tudi okoli ramen in vratu, z vsakim gibom pa se še globlje zarila v meso. To je to, sem pomislil, izkrvavel bom in crknil tukaj, v Čičariji. Če bom imel srečo, bom umrl, še preden se bo osvobodil ta nesrečni ogromni rjavi medved, ki se je nekaj metrov za mano malo prej ujel v žico – še preden me ranjen, besen in lačen poje v treh zalogajih. Medved pa je še tretjič ponovil: »Boro, si to ti?«
Z desno roko sem pridržal žico, zabodeno v vrat, in se ob neverjetnem naporu obrnil proti levi. Nisem mogel verjeti. »Ervin?!« sem zavpil. »Od kod pa ti?« Bil je on, moj stari tovariš Ervin Hladnik - Milharčič. Iz ogromnega koluta žice so mu štrlele samo roke in okrvavljena glava. Zazdelo se mi je, da v zamotanem bodičastem klobčiču vidim tudi veliko Elanovo smučko. »Poskusil sem s smučarskim poletom,« je pojasnil. »Skoraj bi mi uspelo.«
Bil je le eden od tisočih Slovencev, ki so v teh dneh poskušali neuspešno zbežati iz Cerarjeve države-taborišča, čim dlje na jug, v svobodo, o kateri so sanjali, tja, kjer ljudje poslušajo glasno glasbo, v kleteh kuhajo žganje, sušijo perilo na balkonih in kadijo v restavracijah. Moj tovariš – mi je pripovedoval tega jutra – je hotel na Vis, v Titovo špiljo. Hotel se je naseliti v slavni pečini, se odreči vsem materialnim dobrinam in tehnološkim čudežem ter ostanek življenja živeti kot Tito. »Pa ti?« je vprašal na koncu. »Jaz sem hotel na svobodo na sever,« sem mu rekel. »Tja, kjer ni sonca, morja, križark, turistov, pogretih rižot, zamrznjenih rib, selfijev z rimskimi vojaki, ribiških noči in kitajskih spominkov.«
* * *
Pojma nisva imela, koliko časa je minilo. Sedem dni, mesec, dva, tri? Nisva bila žejna, pila sva deževnico, potem pa tudi sneg, a vse zaloge hrane sva že davno porabila in počasi, a zagotovo naju je ugonobljala strašna, neznosna lakota.
Ervin je prvi to predlagal. Rekel sem, ne, seveda, toda bil je trmast. Razlagal mi je, da bo ostalo med nama in da ne bo nihče nikoli izvedel, da je konec koncev to edini način, da preživiva, da so tako preživeli tudi tisti nesrečniki, ki se jim je takrat zrušilo letalo v Andih, in da naj ne skrbim, ker so to samo maščobne obloge, mraz in led pa bosta dezinficirala rane. »In poleg tega, zahvaljujoč Pahorju,« se je kislo nasmehnil in pokazal na žico, »imava tudi s čim rezati.«
»Ne pride v poštev, ne bom jedel mesa s tvoje riti!« sem ga prekinil. »Kdo pa pravi, da bova jedla samo z moje?« je preprosto odgovoril.
* * *
»Zima se je že skoraj poslovila, ko so ju našli lovci iz bližnjega Dola pri Hrastovljah. Bila sta izčrpana, premražena z ozeblinami, na koncu moči, a živa: ujeta v žico sta preživela natanko štiri mesece in pol,« je svojo zgodbo končala učiteljica. »Skromna heroja Boris in Ervin sta pozneje o tem nerada govorila, razložila sta le, da sta preživela tako, da sta se hranila z orli, medvedi in volkovi, ki sta jih zvabila v ograjo, in rezala njihovo meso z žico. Skozi luknjo, ki je ostala, ko so ju osvobodili, prvo luknjo v Cerarjevem žičnatem obzidju, so kmalu sledili množični prehodi Slovencev na jug in Hrvatov na sever, Borisova in Ervinova neverjetna zgodba pa je obveljala kot trajno pričevanje o nerazdružljivi zvezi Slovencev in Hrvatov, kar je na koncu navdihnilo splošno narodno vstajo in antižičnato revolucijo.«
Gledal sem otroke, kako se na smrt dolgočasijo, in se nasmehnil. Potem sem oprt na palico negotovo vstal s svoje protihemoroidne blazine, ko je nekdo na klop vrgel rumen otroški plavalni obroč. »Boro, si to ti?« sem za hrbtom zaslišal starčevski, a dobro znani glas.
