Drugačnost pekinške oziroma kitajske opere v primerjavi z evropsko operno tradicijo je za zahodnega gledalca precej eksotična in težko razumljiva. Sinologinja prof. dr. Jana S. Rošker pojasnjuje: »Pekinška opera je ena od poznejših različic mnogih ljudskih oper, ki so se na Kitajskem razvijale od 8. stoletja naprej. Izoblikovala se je v treh provincah, Anhui, Hubei in Shaanxi, in se šele pozneje preselila v Peking. Pozneje tudi ni bila več namenjena toliko ljudstvu, temveč dvorjanom in eliti.«
Uprizoritve v kitajski ljudski operi vsebinsko temeljijo na ljudskih pravljicah in pripovedih, ki so del vsesplošne kulturne dediščine, kot so recimo pri nas Grimmove pravljice, vendar jih tujci slabo poznajo, zato jim je težje slediti dogajanju na odru. Za sicer tradicionalno pekinško opero kot tudi za vse druge kitajske opere je značilno klasično petje, čeravno drugačno, kot so ga vajena evropska ušesa, še do nedavnega pa so tudi vse ženske vloge igrali moški. Zanimivo je, da so tudi ženske vstopale v vloge nasprotnega spola, čeprav je bila to bolj izjema kot pravilo. Pekinška opera torej ni glasbena, temveč gledališka umetnost, ki pa ne potrebuje ne režiserja ne skladatelja.
Stilizirano, a sloneč na tradiciji
V Ljubljani bomo po mnenju Roškerjeve videli predstavo, ki je stilizirana verzija kitajske oziroma pekinške tradicionalne opere in je narejena za evropsko občinstvo. Domneva, da bo petja zelo malo, poudarek pa bo na akrobatiki, ki je sicer pogost element kitajskih oper, vendar v avtohtonih postavitvah ni toliko izražena. »Za kitajske opere in pekinško opero je značilno tudi to, da ni na odru skorajda nobenih rekvizitov. Če so na sredini odra postavljeni miza in stola, ponazarjajo, da se zgodba dogaja v notranjosti hiše ali šotora. Če sta stola odmaknjena ali stojita sama zase, potem lahko predstavljata gore, in če torej neki igralec prepleza stol, pomeni, da je preplezal goro,« pripoveduje poznavalka kitajske kulture.
V kitajski operi je še mnogo druge simbolike. Jezdeca na konju simbolizira lik, ki nosi jahalni bič. Svojo zgodbo pripovedujejo tudi zastave, denimo rumena, na kateri je narisano kolo, pomeni vozilo, medtem ko modra zastavica z valovitimi črtami simbolizira morje. Simbolne so tudi poslikave obraza, maske, ki predstavljajo določen značaj ljudi, medtem ko je gibanje na odru razdeljeno na tri kategorije – mimiko, ples ter prihode in odhode z odra.
Tudi glavne vloge v pekinški operi imajo svoja pravila in po navadi so štiri. Ena je »sheng« in predstavlja moško vlogo, druga je »dan« in simbolizira žensko vlogo, »jing« je lik, ki nakazuje dinamičen značaj, največkrat osrednjo vlogo, četrti lik pa je »chou«, ki predstavlja burkeža, komedijanta.
Popotovanje do modrosti
»Burkež je tudi Opičji kralj oziroma Sun Wukong, ki je nagajiv, a tudi pravičen, gre pa za zelo staro pripoved iz romana Potovanje na zahod, katere korenine segajo že v dinastijo Tang, v 10. stoletje, čeprav je bila v obliki romana napisana v 16. stoletju, torej že v dinastiji Ming,« pojasnjuje Roškerjeva. Osrednji lik je menih Xuanzang, imenovan tudi Tripitaka, ki se s štirimi svojimi tovariši odpravi na dolgo pot proti Indiji. Pomemben v zgodbi je Zhu Bajie, prašiček, ki predstavlja človeško požrešnost in poželenja, ki jih je treba premagati na poti v Indijo, pa še en menih in nekdanji vojščak Peščenko ali Sha Wujing, skromen, toda v veliko pomoč peščici junakom. Pomembna vloga je tudi Ao Guang; to je rečno božanstvo, zmaj, ki pa se manifestira kot konj. Karavana odide v Indijo, da bi kitajskemu ljudstvu prinesla izvirne budistične spise, ki bi jim pomagali do modrosti, kakovostnejšega življenja in mnogim tudi do razsvetljenja.
Opičji kralj je poleg pripovedke o Beli kači, kitajske verzije Labodjega jezera ter Paviljona potonik, kitajske različice Romea in Julije, verjetno najbolj znana pekinška operna zgodba. Kitajsko narodno gledališče za pekinško opero (CNPOC) je leta 1955 ustanovilo ministrstvo za kulturo LR Kitajske, predstava, ki jo bomo videli v Ljubljani, pa je premiero doživela pred natanko šestdesetimi leti.
