»Um je kot padalo. Če ni odprt, ne dela,« je Franka Zappo za začetek pogovora o Radiu Študent, kjer že 26 let dela kot radijski voditelj, citiral Boštjan Vrhovšek - Botz. Pravi, da je na radio prišel kot »brezvezen metalec, ki ga nič drugega kot metal ni zanimalo«, delo tam pa mu je odprlo številna glasbena, miselna in druga obzorja. »Ko si enkrat radijec, si vedno radijec. Tega občutka nikjer drugje ni mogoče začutiti tako močno kot pri nas. Tukaj imaš res proste roke, svobodo za ustvarjalen razvoj, brez pretiranih omejitev, pravil in kalupov, v katera te stlačijo v drugih medijih,« je pojasnil trenutno najstarejši glas radia, ki vodi program vsak četrtek od 15. do 19. ure.
»Ko sem začel konec osemdesetih, smo bili kot v srednjem veku. Glasbo smo vrteli z gramofonov in magnetofonov, glasbene izbore pa sestavljali z ročnim brskanjem po zbirki, saj takrat še ni bilo računalnikov,« se spominja. Pravi, da bi takrat nekoga, ki bi mu razlagal o napravici, ki bo hkrati omogočala telefoniranje, snemanje, poslušanje glasbe, brskanje po spletu in zemljevidih in jo bomo lahko vtaknili kar v žep, vprašal po zdravju. Nikoli ne bo pozabil, kako je prvi dan osamosvojitvene vojne še v starem studiu v kleti bloka VIII, kjer je radio deloval od ustanovitve leta 1969 do selitve v blok XIV leta 1997, bral oddajo Tolpe bumov, nato pa se je radio naenkrat stresel in so vsi odhiteli na plano. »Prestrašeni smo se vrnili v studio, prekinili oddajo in povedali, da se je začela vojna in da je 200 metrov od radia strmoglavil helikopter. Urednik mi je rekel, da bom moral verjetno kar v noč potegniti z delom, jaz pa sem mu odvrnil, da zdaj v takšnem res ne bom nikamor drugam hodil.«
Prosti vpadi
Večina novih RŠ-jevcev še vedno prihaja iz študentskih vrst, medtem ko poslušalstvo ne več. »Biti študent je bilo leta 1969 nekaj drugega kot biti študent danes. Zdaj je to neka 'lifestyle' potrošniška kategorija, takrat pa je to bil sinonim za progresivni pogled na družbo in neko intelektualno držo. Tega se še danes držimo,« je pojasnil direktor Zavoda Radio Študent Tomaž Zaniuk. S tem se je spreminjala tudi odmevnost in tematska usmerjenost radia po posameznih obdobjih in prelomih v slovenski družbi. Leta 1969 je zrasel iz študentskih demonstracij in v začetku sedemdesetih igral ključno vlogo pri zasedbi Filozofske fakultete. V osemdesetih je dajal glas kulturnim in družbenopolitičnim gibanjem ob razpadanju Jugoslavije in vrhunec doživel s poročanjem o aferi JBTZ. Od nekdaj je tudi zagovornik zatiranih manjšin, kot so begunci, izbrisani ali skupnost LGBT.
Radijski voditelj ima še vedno osrednjo vlogo na radiu, s tem da ima na Študentu pri podajanju programa večjo svobodo kot drugod. Igor Vidmar je bil v sedemdesetih prvi, ki je vodil oddajo Rock fronta brez vnaprej pripravljenega in odobrenega teksta, kar je zmanjšalo možnosti za cenzuro. »Na drugih radiih voditelj napoveduje to, kar mu nekdo drug določi in pripravi. Pri nas ima veliko mero osebne svobode, kako bo obdelal vsebino v svojih prostih vpadih, ki niso strukturni del programa,« je nadaljeval Zaniuk, tudi nekdanji voditelj in odgovorni urednik radia. Pravi, da je to hkrati prednost in slabost radijskega medija. »Mi smo institucija, ki temelji na odprtem ustvarjalnem konfliktu med vsemi akterji, kar prispeva k bolj kakovostnemu končnemu rezultatu,« pravi.
Pohvale za glasbo tudi iz ZDA
Poleg nabrite kritike aktualnega dogajanja na političnem, kulturnem in univerzitetnem področju je seveda glavni zaščitni znak Radia Študent izbor glasbe, ki je na drugih radiih praktično ni slišati. »Neprestano iz tujine dobivamo pohvale za glasbo, ki jo vrtimo. Iz ZDA so nam že nekajkrat pisali, da nas sicer čisto nič ne razumejo, a da nas vseeno poslušajo zaradi dobre glasbe, ki je nikjer drugje ne slišiš,« pravi Botz. Radio seveda predvaja tudi prepoznavne oddaje, kot je Tolpa bumov, ki že desetletja predstavlja najnovejše albume iz vsega sveta, še dodatno pa alternativno glasbeno produkcijo radio širi z dogodkoma Klubski maraton in festival Tresk.
»Čeprav sem mislil, da radikalne glasbe, ki sem jo predstavljal v nočnem terminu, nihče ne posluša, se je redno dogajalo, še posebej po polnoči, da so klicali poslušalci in pohvalili glasbeni izbor,« se spominja nekdanji RŠ-jevec Rajko Muršič in dodaja, da je še v časih, ko je bilo težko priti do plošč, imel radio »neverjetno« fonoteko. Zaradi kakovosti dejansko še vedno veliko delajo z magnetofoni, saj so, kot pravi Botz, to najboljši glasbeni zapisi, ki jim noben digitalni ne pride niti blizu.
Neprestana kadrovska in idejna obnova
Sicer na Študentu vsakdo, preden se lahko poigra s tehniko in vsebino, še vedno gre najprej skozi fazo intenzivnega uvajanja s starejšimi, izkušenejšimi sodelavci. »Šele potem dobi status polnopravnega člana redakcije,« je pojasnil Zaniuk. Zato danes praktično ni medija, kjer ne bi deloval kak nekdanji sodelavec radia. »Ena od največjih moči RŠ je, da se na redni letni ravni obnavlja z avdicijami za vsako organizacijsko enoto, tako pa dobiva dotok novih idej in ohranja stik z mlajšimi generacijami,« je dodal direktor. Lani so na primer sprejeli 43 novih sodelavcev in tako jih zdaj celodnevni radijski program ustvarja že 230. Kljub še vedno precej nizkim honorarjem, ki jih narekuje nižanje javnih sredstev in neprestani boj zanje – za prihodnje leto ŠOU napoveduje novo zmanjšanje sofinanciranja za 20 odstotkov – je dotok novih sodelavcev reden in avdicije dobro obiskane.
»Tam nismo bili samo zaradi honorarjev. Plačilo za opravljeno delo je seveda nujno, vendar je okolje takšnega radia izjemno stimulativno, tako intelektualno kot tudi emocionalno in socialno,« je razložil Muršič. In zaključil, da Radio Študent sodi med »nekaj najžlahtnejših stvari, kar jih je proizvedla Slovenija«, saj je praktično unikum v evropskem univerzitetnem prostoru in medij nacionalnega pomena. »Ker zna kritično oceniti resničnost, vzgaja mlade izobražence odprtih glav in je prava kovnica najrazličnejših talentov. To je institucija, ki je bila tudi ključnega pomena za prelomna družbena dogajanja v vsakem desetletju svojega obstoja. Sam sem bil tam, ko so se tresle hlače marsikateremu kasnejšemu 'osamosvojitelju'. In vem, da Slovenije takšne, kot je nastala leta 1991, ne bi bilo brez Radia Študent.«
