Udbe? Kje je že ta, nastala leta 1946 in razpuščena v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, torej na debelo pokrita s prahom zgodovine? V katerem času in katerem paralelnem svetu torej pravzaprav živi Janez Janša?
A bolj kot izjave politika so za racionalnega in s preteklostjo kolikor se pač da neobremenjenega človeka pravzaprav vedno presenetljivi (spletni) komentarji na temo včerajšnje policijske akcije v SDS. Znova namreč kažejo, v kako histeričnem in politično razdeljenem okolju živimo. »Prepričani«, ki sicer o odredbi za preiskavo in vzrokih zanjo ne vedo kaj dosti, hkrati z neznosno lahkostjo ocenjujejo, da gre za »udarec omrežij pa murgelskega palčka, ki se skriva v ozadju preiskave, še več, šlo naj bi celo za protiudarec samega premierja Cerarja, saj je njegovi SMC po javnomnenjskih raziskavah SDS le postala preveč nevarna«...
Sodeč po odredbi preiskovalne sodnice gre za sum pravzaprav precej bizarnega kaznivega dejanja – zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Policijska preiskava naj bi namreč med drugim ugotovila, zakaj je na primer stroške poti in bivanja v Stockholmu Andreju Širclju spomladi 2013 plačal Torbjörn Mansson. To je tisti Šved, ki je nedavno moral oditi iz slabe banke zaradi izgube zaupanja, ker je bilo motoviljenja z njegovimi prejemki le preveč. In isti Šved, ki je bil solastnik družbe Quartz+Co, s katero je slaba banka sklepala posle. Manssonovo bivanje v slabi banki je tudi zato vseskozi spremljala senca dvoma. Interna revizija DUTB in zunanja ocena najete odvetniške pisarne sicer v tej zgodbi nista našli spornih dejanj. Jih bo policija?
Nekateri ustavni pravniki, tudi Andraž Teršek, so kritični do tega, da je policija obiskala tudi parlament. Ta je nedvomno eden ustavnih temeljev delovanja zakonodajne veje oblasti, brez katere ni demokracije. Strinjati se je mogoče z njim, da je vsaka policijska preiskava poseg v človekovo zasebnost in v osebno integriteto, za katerega so podana jasna pravila. Vsaka preiskava mora imeti natančno opredeljeno, za katero kaznivo dejanje naj bi šlo, zoper koga teče in kaj določno se v njej poskuša najti. Če niso izpolnjeni vsi pogoji, je tudi jasno, da bodo dokazi na sodišču padli.
Policija v slovenski parlament sicer ni vkorakala prvič. Bili so pri Zmagu Jelinčiču, v začetku mandata Mira Cerarja so bili v premierski pisarni, ko so preiskovali domnevne nepravilnosti pri kandidaturi Alenke Bratušek za evropsko komisarko, bili so tudi pri njej v parlamentarnih prostorih. In morda je zdaj res čas, da se tudi pri nas vzpostavijo pravila igre, torej do kod seže roka policije. Za vzor pri tem si lahko vzamemo tudi Nemčijo, kjer je parlament že v ustavi s svojo lastno policijo zavarovan pred vplivom izvršilne in sodne veje oblasti.
Ne glede na to, da morebiti to področje resda še ni dovolj urejeno, velja, da smo pred zakonom vsi enaki. Če je preiskava domnevnih kriminalnih dejanj (levih in desnih) politikov nekaj normalnega v razvitih demokracijah in pravnih državah, naj bo tako tudi pri nas. In pika.
