Predsednik republike Borut Pahor je le nekaj dni pred načrtovanim odhodom odpovedal obisk v Turkmeniji.
Tja bi moral leteti z močno gospodarsko delegacijo, ki bi nadaljevala pogovore o novih poslih, ki si jih slovenska podjetja že nekaj časa obetajo v tej srednjeazijski državi. Pahor bi se moral po prvotnih načrtih udeležiti mednarodne konference, ki jo organizira turkmenski predsednik Gurbangulij Berdimuhamedov. Na njej bodo sodelovali predstavniki številnih držav in Organizacije združenih narodov (OZN). Sledile bodo prireditve, posvečene dvajseti obletnici nevtralnosti Turkmenije, ki je neodvisnost od Sovjetske zveze razglasila leta 1991. A podjetja iz slovenske delegacije so pred dnevi doživela hladen tuš. V uradu predsednika republike so se odločili, da Pahor zelo verjetno ne bo odšel na pot.
Predsednik ima druge obveznosti
Zakaj je Pahor odpovedal obisk v državi, ki ima zaradi svojih zalog plina eno ključnih vlog v globalnih energetskih dogajanjih, ni jasno. Prav tako ne, ali je odpoved že dokončna. V predsednikovem uradu so nam pojasnila obljubili za danes. Po eni od neuradnih razlag, ki so včeraj zakrožile v diplomatskih krogih, naj bi Pahor obisk odpovedal zaradi nekaterih drugih obveznosti. Tako naj odpoved ob dejstvu, da ne gre za državniški obisk, ampak udeležbo na konferenci, ne bi vplivala na odnose med Slovenijo in Turkmenijo.
Ti so se sicer v zadnjih dveh letih močno okrepili. Pahor je Ašhabad, glavno mesto petmilijonske Turkmenije, prvič obiskal julija lani, pri tem pa so ga spremljali predstavniki Krke, Iskratela, Gostol-Gopana, Duola, Rika, Comite... Maja letos je Berdimuhamedov obisk vrnil, obe državi pa sta na Brdu pri Kranju podpisali več sporazumov o sodelovanju.
Novega obiska, ki bi nakazal jasno politično podporo načrtom slovenskega gospodarstva v Turkmeniji in dal delegaciji tudi politično »težo«, tako za zdaj ne bo. V Turkmeniji že deluje več slovenskih podjetij, med njimi Duol, Elti... Naše gospodarstvo v prihodnjih letih v tej državi načrtuje za okrog milijardo ameriških dolarjev poslov na področju plinske in naftne industrije, elektrodistribucije, skladiščenja kmetijskih izdelkov in telekomunikacij. Svoje priložnosti naj bi podjetja videla tudi pri načrtovani gradnji plinovoda, ki bo nahajališča v Turkmeniji prek Afganistana in Pakistana povezal z Indijo.
V nasprotju s Pahorjem bo Turkmenijo obiskala hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki jo od poti v Ašhabad očitno niso odvrnili niti zaključni pogovori povolilni pogovori strank o oblikovanju koalicije. V Turkmeniji bodo predstavniki puljskega Uljanika ob prisotnosti Grabar-Kitarovićeve podpisali pismo o nameri za gradnjo petih ladij, tema njenih pogovorov z Berdimuhamedovom pa bo možno sodelovanje hrvaških podjetij pri gradnji cest.
Posebno težo Turkmeniji, diktaturi, ki jo organizacija Human Rights Watch ocenjuje kot serijsko kršiteljico človekovih pravic in eno najbolj represivnih držav sveta, v mednarodnih odnosih ne daje le njen ekonomski, ampak tudi geostrateški položaj. Gre za državo, ki je vpeta med kaspijski bazen, Iran, Afganistan in srednjeazijsko regijo, ki jo kot svoje dvorišče še vedno dojema tudi Rusija.
Toda v zadnji epizodi energetske »vojne« med EU in Moskvo se je Turkmenija očitno nagnila bliže k prvi. Na eni strani je državno podjetje Turkmengaz zaradi nesoglasij glede cen in količin plina v sporu z Gazpromom, ki ga rešuje arbitražno sodišče v Stockholmu. Na drugi strani so spet aktualne ideje o kaspijskem podmorskem plinovodu, ki bi plin iz Turkmenije prek Azerbajdžana, Gruzije in Turčije (treh držav, ki imajo zaradi različnih vprašanj nesoglasja z Rusijo) dobavil v Evropo. Turkmenija že zdaj okrog 30 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina na leto izvozi na Kitajsko.
