Potem so ponoreli teroristi izvedli pošastni pokol v Parizu, Turki so sestrelili rusko vojaško letalo in v svetovno vojno se je vključil Vladimir Putin, na koncu pa je še Charlie Sheen povedal za javnost, da je HIV-pozitiven, in begunci iz Sirije in Afganistana so tiho pristali na robovih naših časopisov. Nemčija in Evropska unija sta se odločili, da bosta filtrirali priliv z vzhoda in dopustili samo prihod beguncev z vojnih območij, nekako v tem času je prišla še zima in balkanski mejni prehodi – ki so bili še prejšnji mesec obvezni fotosafariji za vsakega fotoreporterja in snemalca, ki da kaj nase – so počasi in neopazno opusteli.
Pred dnevi je bilo tako v vseh slovenskih begunskih centrih vsega skupaj petsto ljudi, v begunskem centru v hrvaškem Opatovcu, skozi katerega je šlo do včeraj vsak dan na tisoče obupancev, pa poleg več kot štiristo vojakov, policistov, zdravnikov, humanitarcev in prostovoljcev vsega skupaj natanko – štirinajst beguncev: dve sirski družini, ki pravzaprav čakata svoja člana zaradi manjšega medicinskega posega, po katerem bosta tudi onidve odšli. Skupaj z njima število ljudi, ki so v zadnjih osemdesetih dneh šli čez Hrvaško, znaša, kot smo izvedeli, skoraj štiristo petdeset tisoč, oziroma natanko 446.758. Slovenska policija pa je te dni sporočila, da je od sredine oktobra čez Slovenijo šlo dvesto osemdeset tisoč ljudi.
Malce smo si oddahnili od apokaliptičnih vizij naših mest z džamijami in minareti, potegnili črto in naredili prvo grobo inventuro, in ugotovili, da od teh dvesto osemdeset tisoč ljudi v Sloveniji ni ostal niti eden. In ko bosta odšli še tisti dve sirski družini iz Opatovca, jih bo prav toliko – od 446.758 v hrvaških begunskih centrih – ostalo tudi na Hrvaškem. Skratka, od stotisoče nesrečnikov, ki so po balkanski poti v zadnjih mesecih šli čez Slovenijo in Hrvaško, jih bo v teh dveh državah ostalo – samo trenutek, da izračunam – torej, natanko nič.
Mesece smo poslušali histerično vpitje domoljubov, prestrašenih ob misli, da bodo Hrvaško in Slovenijo preplavili begunci – Janez Janša, ves iz sebe od strahu pred muslimani in zaskrbljenosti za slovensko kulturno in nacionalno identiteto, je pred dnevi smrtno resno predlagal zakon, s katerim bi v Sloveniji prepovedali nošnjo burke – a se je izkazalo, da nikomur od njih ne Slovenija ne Hrvaška niti za trenutek ni padla na kraj pameti! Še več, edini incidenti, ki so se v tem času pripetili v begunskih centrih in na mejnih prehodih, so izbruhnili, kadar policija beguncev ni spustila takoj naprej. V Zagrebu so tako skoraj razdejali neki študentski dom, ko so bili soočeni z dejstvom, da bodo morali v njem prespati: iz nekega razloga nesrečniki iz Sirije in Afganistana na poti v boljše življenje niso hoteli pri nas ostati niti sekundo.
Če bi bil jaz domoljub – če bi bil, bog ne daj, Tomislav Karamarko – bi me veliko bolj kot možnost, da ostanejo pri nas, vznemirilo spoznanje, da beguncem kaj takega še na kraj pameti ne pade. Veliko bolj od afganistanskih in sirskih žensk pod burkami in hidžabi bi me – če bi bil jaz Janez Janša – zabolelo, ker nesrečnice, ki so zbežale pred morilci z noži in sabljami, iz Slovenije bežijo hitreje kot iz Islamske države. Jaz, poglejte – če bi bil Karamarko ali Janša – ne bi pretirano slavil poraznega dejstva, da jih je od skoraj pol milijona ljudi, ki so šli čez naši dve državi, morda vsega skupaj deset tukaj zaprosilo za azil. In da ti, ki so zaprosili za azil, kot se je izkazalo pozneje, sploh niso z vojnih območij ali celo niti niso muslimani.
To bi me veliko bolj skrbelo, če bi bil kak jebeni domoljub, kar sicer nisem – to, da za ljudi, ki brezglavo bežijo iz nepredstavljivega trpljenja in groze, naši državi nista niti na zemljevidu, to torej, da Hrvaška in Slovenija nista državi, kjer bi oni zase in za svoje otroke videli kakršnokoli prihodnost, kaj šele boljše življenje.
Jebenti vse: gre za ljudi, od katerih imajo skromnejša pričakovanja samo še tisti, ki v Sudanu in Etiopiji umirajo od lakote, za nesrečnike torej, ki se borijo za golo preživetje! Vse, o čemer sanjajo in kar želijo zase in za svoje otroke, je življenje brez bomb, granat in kalašnikovk, življenje, v katerem se ne bodo prebujali v strahu, da jih bodo do kosila žive kamenjali, zažgali ali jim odsekali glavo, življenje, v katerem bodo na poti iz službe pobrali otroke pred šolo in prišli na kosilo – najobičajnejše vsakodnevno, normalno mirno življenje.
In več od vseh analiz, grafikonov, kreditnih ratingov, bruto družbenih proizvodov, stopenj gospodarske rasti, življenjskega standarda in indeksa sreče mi o Hrvaški in Sloveniji pove dejstvo, da od pol milijona prestrašenih, siromašnih, lačnih, žejnih, bolnih, pohabljenih in travmatiziranih nesrečnikov z Levanta niti enemu samemu samcatemu ni padlo na kraj pameti, da bi boljše življenje zase in za svojo družino poiskal pri nas. Celo več od dejstva, da Hrvati in Slovenci v svojih majhnih, temačnih in vlažnih državicah nočejo beguncev z Levanta v svoji bližini, mi pove dejstvo, da oni na kaj takega niso niti pomislili.
Razmislite malo: če Hrvaška in Slovenija nista dovolj dobri za njihove otroke, zakaj ste tako prepričani, da sta dobri za vaše?
