Na to ustanovo smo mogoče predolgo gledali z vidika lastnih koristi in ne javnega interesa, kar je njeno osnovno poslanstvo, je ob predstavitvi predlogov za reguliranje dela zaposlenih zunaj ljubljanske univerze dejal rektor Ivan Svetlik. Zato je po njegovem mnenju skrajni čas, da se to spremeni. Članom senata je včeraj predstavil tri mehanizme, ki naj bi odpravili anomalije, katerih neposredna posledica so bili (nekateri) astronomski postranski zaslužki rednih profesorjev.
Kaj so konkurenčne dejavnosti
Prvi ukrep je dopolnitev statuta s členom, ki bi zaposlenim prepovedoval opravljati delo na področjih, »ki pomenijo ali bi lahko pomenili za univerzo konkurenco«, razen v primeru, ko za to obstaja pisno soglasje. Gre sicer za bolj kozmetično dopolnitev, saj v skladu z zakonom o delovnih razmerjih takšno določilo že velja za vse zaposlene. Kljub temu se je razvnela burna razprava o tem, kako ustrezno opredeliti dejavnosti, ki pomenijo ali bi lahko pomenile konkurenco univerzi. Dekan fakultete za gradbeništvo in geodezijo Matjaž Mikoš je opozoril na vprašanje, ki se je pri njih izpostavilo ob internem nadzoru: »Nadzornica je primerjala kompetence naših študentov z dejavnostjo podjetja, ki je v lasti enega od naših zaposlenih. Ali je to konkurenčna dejavnost, čeprav mi zgolj učimo, podjetje pa dejavnost izvaja?« Več dekanov se je pridružilo njegovemu vprašanju, ali niso vse dejavnosti, ki jih članica oziroma univerza opravlja, potencialno konkurenčne. In če so, čemu torej služijo izjeme, ki jih predvideva predlog pravilnikov o izogibanju nasprotju interesov ter o delu zunaj univerze.
Po omenjenih predlogih naj namreč na seznam (potencialno) konkurenčnih dejavnosti ne bi spadala redna oziroma rutinska proizvodna dela na področjih tehnike, prava in umetniških nastopov, pri čemer pa je Svetlik opozoril, da dejavnost pravnega svetovanja sem ne bi bila zajeta. To pomeni, da bi bilo pravno svetovanje po trenutnem predlogu opredeljeno kot delo, za katerega je potrebno soglasje fakultete. Spomnimo, da so se nekateri visoki honorarji pojavljali prav pri rednih profesorjih pravne fakultete.
Zaslužki pod 5000 evrov oproščeni dajatev
Po aktualnem predlogu bi delo zunaj univerze regulirali na tri načine. Prva možnost je pogodba o sodelovanju, ki bi jo univerza oziroma članica lahko podpisala z drugo pravno osebo. Petnajst odstotkov sredstev iz te tako imenovane tržne dejavnosti bi bilo namenjenih razvoju in skupnim stroškom članice, preostanek pa stroškom dela in drugim izdatkom. Zaposleni, ki bi delali v okviru te pogodbe, bi plačilo praviloma prejemali na članici. Druga možnost regulacije, ki jo je predvidela posebna delovna skupina univerze, je pisno soglasje za opravljanje konkurenčne dejavnosti. V tem primeru, ko bi zaposleni na univerzi torej prejel še dodatno plačilo pri drugem delodajalcu, bi moral določen delež tega vplačati v razvojni sklad univerze.
Zaposleni, ki z dodatnim delom za drugega delodajalca oziroma naročnika ne bi presegel 5000 evrov na leto, bi bil vplačila v razvojni sklad oproščen. Za zneske med 5000 in 20.000 bi prispevek znašal 2,5 odstotka, za zneske med 20.000 in 45.000 evrov na leto pa pet odstotkov. Ali bi tisti z dodatnimi letnimi zaslužki nad 45.000 vplačevali višji (osemodstotni) delež v sklad ali pa bi morala biti to zgornja še dopustna meja postranskih zaslužkov, bo še predmet debate.
Pomembna novost so tudi sankcije. To pomeni, da bo nespoštovanje pravil obravnavano kot kršenje obveznosti iz delovnega razmerja, za kar bo zaposleni odgovarjal disciplinsko. Če pa bo s tem povzročil dodatno škodo, bo lahko odgovarjal tudi kazensko oziroma odškodninsko.
Vprašanj, dilem in nedorečenosti je še veliko, denimo to, kako bo časovno omejeno dodatno delo. Dekani naj bi do konca januarja pripravili pripombe na omenjene predloge, ki jih bo nato še enkrat premlelo kolesje univerze. Zato ostaja pravzaprav veliko vprašanje, koliko predlaganih rešitev si bo sploh uspelo utreti pot v končno različico dokumentov.
