V času, ko je moderno govoriti o umikanju države iz gospodarstva, Slovenija torej dobiva še eno državno gozdarsko podjetje, čeprav že imamo sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, gozdarski inštitut, zavod za gozdove in kmetijsko zbornico, ki ima v imenu tudi pridevnik gozdarska. Vsako majhno zagonsko podjetje, ki se poteguje za nekaj sto evrov državnih subvencij, se lahko na javni razpis prijavi le, če predloži poslovni načrt. Nastajajoči gozdarski mastodont pa ne potrebuje niti tega osnovnega dokumenta, čeprav je pripravljalec zakona – ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – sam v izhodišča zapisal, da ga bo za prvi dve leti delovanja nove firme pripravil skupaj z zakonom.
Če bi imeli poslovni načrt, bi vedeli, katere poslovne funkcije bo opravljalo novo podjetje, koliko ljudi bo zaposlovalo, katere profile strokovnjakov, kolikšni bodo stroški njihovega dela, pod kakšnimi pogoji bo oddajalo dela v državnih gozdovih, kdo in komu bo prodajal les iz njih. Vse to so popolne neznanke, a je vlada zakon o gospodarjenju z državnimi gozdovi kljub temu brez zadržkov poslala v parlament, poslanci, ki po večini ne slovijo po tem, da bi se pretirano poglabljali v vsebino zakonov, o katerih odločajo, ji bodo najverjetneje sledili in zakon sprejeli. Vsaj koalicijski, čeprav so tudi mnogi med njimi kritični do njega. A se utegne zgoditi, da (tudi) v tem primeru ne bodo smeli glasovati po svoji vesti.
Kritik zakona in posledično nastajajoče družbe Slovenski državni gozdovi, d.o.o., je tudi gozdar Robert Tomazin, sicer soavtor poslovnega načrta za ustanovitev družbe Slovenski gozdovi, ki jo je po lanskem žledu na vrat na nos želel spraviti v življenje kmetijski minister Dejan Židan, a je v vladi Alenke Bratušek s tem projektom klavrno propadel. Tomazin ponovni poskus ustanovitve takšnega podjetja odsvetuje: »Kot gozdar in podjetnik se bojim, da stvar ni dovolj poglobljeno premišljena in da bodo 1. julija 2016 gozdarski kamioni obstali. Zaradi strešnega okna na hiši, ki pušča, bomo hišo podrli in zgradili stolpnico. Jaz nisem za to.«
Spremembe organiziranosti državnega gozdarstva utegnejo močno vplivati tudi na denacionalizacijske postopke. Država ima do denacionalizacijskih upravičencev še za okoli 40 milijonov evrov dolga. Toliko odškodnine približno jim bo treba še izplačati zaradi nezmožnosti uporabe vrnjenih jim gozdov. Doslej jo je plačeval sklad kmetijskih zemljišč in gozdov z zaslužkom od prodaje lesa iz državnih gozdov, kdo jo bo po novem, ni jasno. Odgovor na to vprašanje bi morala dati vlada, preden je potrdila predlog zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi, a (tudi) tega ni storila. To je mogoče sklepati tudi iz intervjuja z gospodarskim ministrom Zdravkom Počivalškom za zadnji Dnevnikov Objektiv, ko je o tem, ali so se v vladi pogovarjali, kje bodo dobili denar za poplačilo denacionalizacijskih upravičencev, odvrnil: »Na to vprašanje vam ta trenutek ne znam odgovoriti.«
