V Sloveniji za zdravstvo iz žepa prispevamo razmeroma malo, tudi sicer pa je tukajšnje zdravstvo dokaj poceni, potrjuje sveža primerjava zdravstvenih sistemov v državah OECD. Tudi pravice, ki pacientom omogočajo zdravljenje znotraj javnega zdravstva, so široke. A takšna kombinacija ima svojo ceno. Slovenija je po številu zdravnikov na prebivalca na evropskem dnu, prav tako pa po številu aparatov za CT in magnetno resonanco, ki so pomemben del diagnostike. Poleg tega se je pri kar štirih od sedmih posebej izpostavljenih zdravljenj znašla na dnu lestvice. V spodnji tretjini je bila zaradi visoke umrljivosti po možganski kapi ter pri preživetju obolelih za rakom materničnega vratu, rakom dojk in rakom debelega črevesa.
»Črne pike« si je slovensko zdravstvo prislužilo pri boleznih, pri katerih so bile razlike v rezultatih zdravljenja po Sloveniji precejšnje, v zadnjih letih pa začeli delovati državni programi za njihovo zmanjševanje. Napredek, ki pa v statistikah v poročilu OECD marsikje še ni zajet (slonijo na podatkih do leta 2013), se obeta tudi zaradi širjenja presejalnih programov za zgodnejše odkrivanje raka v zadnjih letih. Že danes pa je v Sloveniji izstopajoče dobro zdravljenje akutnega miokardnega infarkta ter astme in kronične obstruktivne pljučne bolezni. Pri obvladovanju sladkorne bolezni, ki se kaže v pogostosti bolnišničnih zdravljenj, je bila Slovenija v sredini.
Problemi znani, možne rešitve reciklirane
Koliko lahko bolnik pričakuje od tukajšnjega zdravstva, je tako (pre)močno odvisno od zdravstvene težave, ki ga je doletela. Tudi znotraj istih področij, na primer ortopedije, so očitne razlike. Medtem ko je po številu operacij kolka Slovenija v povprečju držav OECD, je pri operacijah kolena s 108 operacijami na 100.000 prebivalcev nekoliko pod njim (povprečje znaša 121 operacij). To se ujema z dolgimi čakalnimi dobami za operacijo kolena v Sloveniji. Pri OECD jih sicer niso merili, po zadnjih podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje za začetek oktobra pa bolniki na ta poseg v povprečju čakajo dobro leto.
Kako naprej? Analiza s pomočjo Svetovne zdravstvene organizacije za 360.000 evrov slovensko zdravstvo sicer slika v lepši luči od zadnjih podatkov OECD. Odgovorov pa še ne prinaša. Naštevanje možnosti, od bolj izenačenega plačevanja prispevkov pa njihovega širjenja na tako imenovane kapitalske dohodke, kot so dividende in najemnine, odseva neuspele predloge nekdanjih ministrov za zdravje. Večinoma so jih povozili že v vladnih koalicijah, pri temeljni zdravstveni zakonodaji pa čakajo vsakokratno vlado še zahtevna pogajanja s sindikati in delodajalci.
»Mudi se«
Mudi se, ugotavlja nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar, ki je danes poslanec DeSUS in predsednik državnozborskega odbora za zdravstvo. Tudi sam je skušal v svojem mandatu uvesti podoben nabor ukrepov, kot so na mizi zdaj. »Leta, ki ga je zahtevala analiza, je škoda. Vseeno pa bi lahko avtoriteta Svetovne zdravstvene organizacija zdaj pomagala prepričati dvomljivce.« Gantar dodaja, da pohvale, ki jih je Slovenija pri tem dobila, kažejo predvsem dosežke minulih let. Medtem pa nekateri aktualni podatki o slovenskem zdravstvu, tudi zadnji iz OECD ali pa o čakalnih dobah, vzbujajo skrb. »Po letu 2009 smo javno zdravstvo v Sloveniji predvsem omejevali. Bojim se, da ga imamo zato vedno manj.«
Tudi v. d. generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije Samo Fakin meni, da zgolj naštevanje že znanih možnosti ne bo kaj dosti rešilo. Ne nazadnje so pravičnejše plačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje večkrat predlagali tudi na zdravstveni blagajni, pa jim vlade niso prisluhnile. »Zdravstvo ni bilo prioriteta. Dosedanje predloge o višanju prispevkov za to ali ono skupino prebivalcev so večkrat že na začetku pokopali na ministrstvu za finance. Pot, ki jo zdaj ubirajo na ministrstvu za zdravje, je prava, a bo treba pri njej vztrajati,« je poudaril. Podatki OECD o rezultatih zdravljenj pa po njegovem mnenju potrjujejo, da bo treba hkrati s finančnimi reševati tudi dolgo zanemarjene kadrovske in organizacijske težave zdravstva.
