Nemara je tudi povsem primerno, da je drama, katere glavni junak je pravzaprav jezik, v prvi vrsti konverzacijske narave, čeprav se zdi, da (tudi) zato vsaj v gledališkem pogledu zares polnokrvno zaživi le na trenutke. Večina dogajanja je umeščena za dve omizji, med katerima preskakuje s krajšimi ali daljšimi (tudi večletnimi) premori: prvo obeh prizorišč je Zoisova jedilnica, v kateri znani mecen gosti napredne duhove svojega časa in okolja, pri tem pa komentirajo aktualne teme in dogodke (od smrti Marije Terezije do francoske revolucije, od Vodnikovih prvih pesmi do različnih jezikovnih vprašanj); drugi stalni kraj pogovorov je gostilna, kjer se člani omenjenega krožka občasno pokažejo tudi z nekoliko osebnejše plati. Asketska scenografija (le mize in stoli), ki na svoj način odraža »gverilsko« naravo Rozovih projektov, bi utegnila biti skoraj nezadostna za razsežni prostor Linhartove dvorane, vendar jo Irena Pivka precej učinkovito dopolni z ilustracijami na videoprojekcijah (Ana Čigon), ki ponujajo vizualno podporo označevanju prizorišč ali vsebinsko dopolnitev dialogom, svojski prispevek pa dodajo še simpatično rabljeni rekviziti in stilno shematizirani kostumi Andreja Vrhovnika, ki jasno začrtujejo posamezne like in omogočajo tudi gladke levitve med njimi. Pri teh premenah izstopa zlasti Iztok Jug Drabik v dvojni vlogi Zoisa in Bombabirta, nič manj učinkovita, četudi malce manj izpostavljena sta Patrizia Jurinčič (kot Johana in Marička) in Lovro Finžgar (izvrsten predvsem kot Kumerdej). Sicer pa se tudi za nastopajoče zdi, kot da se igralsko res razgrejejo šele postopoma, ne le Nik Škrlec kot Linhart in Stane Tomazin v vlogi Makovica, temveč predvsem Urška Taufer, ki krčmarjevo hči Joži odmerjeno stopnjuje od prostodušno radoživega dekleta do poznejše Linhartove žene, in naposled tudi sam Roza, ki kot služabnik Matiček doda nekaj drobnih dovtipov.
Kritika predstave ATL220 ali Neznani Linhart: Drama o rojstvu identitete
Predstava ATL220 ali Neznani Linhart, najnovejši prispevek Andreja Rozmana - Roze k ozaveščanju o zgodovini razvoja slovenskega jezika, niti ni toliko uprizoritev o Linhartu kot pa o nekem »kontekstu«, določenem historičnem trenutku. Ali natančneje, Linhartova biografija tej »romantični razsvetljenski drami« sicer posoja časovni okvir – ta se razteza od Linhartove vrnitve v Ljubljano pa skoraj do njegove smrti leta 1795 – in jo napolnjuje s posameznimi epizodami, povezanimi še z nekaterimi ključnimi osebami razsvetljenstva pri nas, toda skozi njih v ospredje stopa »dramatičnost« iskanja in oblikovanja (sodobne) narodne identitete, v prvi vrsti na podlagi njenega temelja, jezika. To je torej čas Pisanic, prvih narodnih buditeljev, a tudi tuhtanja o tem, katera besedila bi veljalo najprej prevesti v »kranjščino«, ali je v njej sploh mogoče pisati vrhunsko poezijo in ali ne bi v domačem jeziku za začetek raje napisali kakšnega priročnika. Igra, »narejena po resničnih dogodkih s precej umetniških ugibanj«, kot zapiše avtor, tako ponuja zlasti dramatizirano podobo nekega obdobja v duhoviti in slogovno okretni mešanici dokumentarnosti in fikcije, pri tem pa se, kar je navsezadnje razumljivo, bolj posveča »poučni« razsežnosti kakor pa kakšni izrazitejši psihologizaciji oseb ali samemu dramskemu loku.
Predstava v svoje središče postavlja razsvetljenstvo in ključne osebe tega obdobja, ki so odločilno vplivali na razvoj slovenske narodne identitete in jezika. (Foto: Nada Žgank)
