Nekdanja gradbena elita je neslavno končala. Simbolizirali so jo med drugim Hilda Tovšak, ki je v zaporu. Ivan Zidar, ki je v osebnem stečaju, in ni jih malo, ki sodijo, da gre ob siceršnji eksploziji osebnih stečajev v zadnjih dveh letih pri padlem baronu za eklatantni primer zlorabe instituta, ki je sicer namenjen tistim posameznikom, ki lahko le tako rešijo svoje hude finančne težave. Ajdovski šef Dušan Črnigoj je po knjižničarski epizodi koprski zapor že zapustil. Grobar GPG Boris Dolamič je še dejaven, a predvsem pri poskusih, da bi skril premoženje pred roko pravice. Javnosti neznani fizični osebi je namreč nedavno le za nekaj tisočakov prodal milijonsko premoženje podjetja Arduus, na katero je tik pred stečajem GPG prelival obsežna denarna sredstva.
Karte v gradbeništvu so se v zadnjih letih zelo temeljito premešale; ase vlečejo podjetja, ki so v primerjavi z omenjenimi propadlimi velikani precej manjša, za nekatera pred leti ni bilo niti slišati, nekatera med njimi pa pravzaprav niti niso pravi »gradbinci« – tak primer je Riko Janeza Škrabca, ki je po prihodkih pri vrhu panoge, gre pa za podjetje za gradbeni inženiring, ki večino prihodkov ustvari v tujini.
Po letih krize in propadanja, ko je panoga od jeseni 2008 do dna v začetku leta 2014 izgubila okoli 40.000 delovnih mest, so obeti znova skrb vzbujajoči. Medtem ko so namreč v Sloveniji kratkoročni kazalniki gospodarske aktivnosti trenutno večinoma spodbudni, je negativna izjema le gradbeništvo. Ostaja cokla gospodarstva. Gradbeni stroji namreč po pospešenem črpanju evropskih sredstev zdaj mirujejo; najnovejši podatki kažejo, da je bila vrednost gradbenih del na stanovanjskih stavbah letos poleti skoraj 90 odstotkov nižja kot leta 2008, vrednost inženirskih objektov je bila nižja za 45 odstotkov, rast gradbenih dovoljenj pa statistika zaznava predvsem pri objektih, kot so garaže in kmetijske nepremičnine. Statistika že kaže, da je bil padec vrednosti opravljenih gradbenih del pri nas poleti med najvišjimi v Evropi. Hkrati pa se je po lanskem povečanju števila zaposlenih v gradbeništvu nekoliko znižalo tudi število delovno aktivnih v panogi, ki stagnira, in premikov na bolje ob zastanku investicijske dejavnosti najverjetneje ni pričakovati.
A zdi se, da je zastala tudi sama država. Da Slovenija bolj ali manj že nekaj let neodločno stopica na mestu. To namreč potrjuje tudi dejstvo, da tveganja za slovensko gospodarstvo in javne finance ostajajo bolj ali manj enaka, hkrati s tem pa se ne spreminjajo nasveti in ugotovitve mednarodnih ustanov. Njihova zlajnana priporočila se tako ponavljajo v opozorilih, da je treba izvesti pokojninsko, zdravstveno, šolsko reformo in varčevalne ukrepe za kratkoročno vzdržnost javnih financ.
Hkrati pa naša država nima razvojne strategije. Po skoraj četrt stoletja samostojne poti namreč še vedno ni jasno, kateri sektorji so prioriteta. In če ni jasno, kam naj bi sploh šli, je vsaka pot prava.
